Direktor se je že več kot štirinajst dni skoraj vsak dan znova spraševal, zakaj se njegova najmlajša uslužbenka Andreja Ridler ne oglaša na telefon, niti ne odpiše na elektronsko pošto. Niti v zadnjih sanjah si ni predstavljal, da se bo moral poleg vsega dela ukvarjati še z njeno odsotnostjo in težavami, ki jih je z odhodom na šolanje povzročila. Počasi mu je bilo dovolj, da je večina sodelavcev na vse njegove poizvedbe o projektih, nekako odlašajoče mencala z odgovori in se izgovarjala nanjo. Pri vseh profitnih skupinah je bilo skoraj enako. Kot bi ona vodila vse, in še njih po vrhu vsega. Kot bi bila, neskončen vir informacij in nekakšen splošni kažipot, brez katerega se zdaj vsi skupaj počutijo popolnoma izgubljene. Ugotavljal je, da se je v teh slabih desetih mesecih, odkar je bila redno zaposlena in tako prisotna vsak dan, skoraj tri četrtine osebja tako ali drugače dobesedno obesilo nanjo. Njena nenadna odsotnost jim je praktično spodmaknila tla pod nogami in veliko informacij, včasih tudi tistih popolnoma osnovnih, je bilo treba poiskati na novo. Vsi so zgubljali kopico delovnih ur. Dva ponedeljka je norel na kolegiju, da tako pač ne gre, čeprav je po svoje zlahka razumel, da ji je vsak z veseljem potisnil v naročje svoje težave in čakal, da jim je s poznavanjem dejavnosti drugih sektorjev pomagala ali vsaj namignila rešitev. Vsaj tako je vedno bolj kazalo.

Osmi del seksi podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Dajte ji še del svoje plače, če je opravljala vaše delo,« je vpil na tiste, najbolj odgovorne v podjetju.

»Pokliči jo na dom,« je ves besen na vse naročil Aniti.

»Sama živi, nihče se ne javlja,« mu je pojasnila. Kolikokrat jo je že klicala. Mar misli, da je nesposobna?

»Potem pokliči njene starše, oni menda že znajo stopiti v stik z njo,« je vztrajal.

»Samo mamo ima, oče se je ponesrečil … Saj jo bom dobila,« mu je hitro obljubila, ko je videla, da se mu zopet grozeče namrščijo obrvi.

V nasprotju z Andrejinim prepričanjem, David in njegova dva sodelavca nista imela nobenih težav z vzpostavljanjem dodatne klimatizacije. Delo jim že več kot štirinajst dni dobro teklo od rok, saj so imeli veliko izkušenj z montažo, in kar je bilo še najvažnejše, vsak po dve desni roki. Stavbo so poznali vsak dan bolje in vedno hitreje reševali probleme, tako z vodi, kot odvodi.

Sam se je nekajkrat popolnoma slučajno srečal z Anito na hodnikih in na njegovo presenečenje, ga je direktorjeva tajnica enkrat celo povabila na kavo. Sedeč zadaj, v zdaj že poznani čajni kuhinji, jo je previdno, precej naokoli, povprašal o Andreji in izvedel, da živi sama v lastnem stanovanju. Lepo, je bil mnenja, čeprav je on že zaradi poslovnih prostorov še kar vztrajal v veliki družinski hiši, je razlagal vedno radovedni Aniti. Ko je tekel tretji teden in se je njihovo delo že bližalo koncu, ga je sama poiskala še enkrat, tokrat uradno.

»Direktor želi govoriti z vami,« ga je obvestila stoječega na vrhu trimetrske lestve.

Davida je povabilo takoj vznemirilo. Na hitro je premislil, če so kje naredili kakšno napako ali na kaj pomembnega pozabili. Ničesar mu ni prišlo na misel.

»Naj vas nič ne skrbi, danes je dobre volje,« je sama od sebe spregovorila Anita, medtem ko sta se peljala z dvigalom navzgor. Iz Davidovega molčanja je pravilno sklepala, da je mladenič v modrem kombenzionu zaskrbljen. Navsezadnje so se direktorja bali vsi, in ta strah je mimogrede prešel tudi na montersko ekipo. »Zagotovo ni nič narobe,« je še tolažeče pristavila.

Skomignil je z rameni. Se bo že pokazalo, kaj želi od njega. Pripravljen je bil na vse, tudi na zagovor, do zdaj že dokončanih priklopov in izvedbo dela. Spreminjanje česarkoli bi bil cel vrag in pol, mu je kljuvalo v možganih.

»Sva že tukaj,« je Anita po poprejšnjem rahlem trkanju na vrata plaho pomolila glavo v direktorjevo pisarno.

»Pošlji ga naprej, in dve kavi nama prinesi,« je zaslišal njegov precej avtoritativni glas.

»Dober dan,« je pozdravil David.

»Dober dan, kar usedite se,« je pokazal na dolgo mizo konferenčno mizo, kjer so se odvijali sestanki in kjer so vsi trije sedeli tudi ob prvem srečanju. Danes Andreje ni bilo poleg, da bi s nasmehi ob pravem času mirila ozračje. »Saj boste kavo, kajne?« je vprašujoče dvignil obrvi, nevajen, da ljudje ne bi želeli ravnati tako kot on reče.

»Prosim, seveda bom,« je ponižno pritrdil. Pil bi kar bi mu ponudili, tudi deževnico za zalivanje vrta iz soda pod žlebom.

Osmi del seksi podlistka si lahko preberete TUKAJ

»Dela napredujejo dobro, je videti,« je povzel direktor in odvalil mlinski kamen z Davidovega srca.

»Nobenih težav ne pričakujemo. Dokončali bomo do roka, mogoče tudi kakšen dan prej.« Vrag si ga vedi kaj tare naročnika, mu je uslužno hitel nasproti.

Rahlo trkanje je napovedalo tajnico s pladnjem v rokah. Servirala je kavo in ju na hitro zapustila.

»Dela v teh časih ni ravno dovolj?«

»Ne,« mu je odkritosrčno odgovoril David. »Za vsak posel oziroma evro posebej se borimo. Težko gre. Pred nekaj leti je bilo lažje.« Divje so mu zaplesale misli. Si na ta račun direktor gradi osnovo za nov popust? Na hitro je preračunaval, kje bi se še dala unovčiti kakšna rezerva.

»Dodaten posel bi imel za vašo ekipo, če niste preveč zasedeni,« je zaslišal besede, ki so bile pravi balzam za njegova ušesa.

»Seveda,« je odgovoril, »na razpolago smo vam. Karkoli.«

»Pisarna pred mojimi vrati, kjer sedi Anita, je za polovico prevelika. Želel bi, da jo delno pregradite z montažno steno, da bomo dobili prostor za novo delovno mesto.«

»Po dolžini?« je vprašal David.

»Ne, Anita ostane na mestu, kjer sprejme vstopajoče. Drugo mesto, bo ločeno s to pregrado od njenega. Treba bo spremeniti priključke za elektriko, medomrežje, telefonijo tudi …«

»Že razumem kako,« je prikimal David. »Bomo naredili. Stena bo pritrjena v tla. Dalo se jo bo tudi brez večjih posegov odstraniti, ko ne bo več potrebna.«

Zapustila sta direktorjevo pisarno in vstopila v Anitin predprostor. David si je zdaj ogledoval sobo in si zamišljal novo ureditev. »Tudi to mizo bo treba postaviti nekoliko drugače,« je omenil.

»Seveda, naredite tako, da bo prav. Za pohištvo boste dobili našo naročilnico. Material gre na vas. Ničesar posebnega ni treba kupovati, le v sladu z obstoječim naj bo.«

»Prav. Še danes bom narisal skico in jo prinesem kasneje.«

»Končano naj bi bilo do naslednjega petka, če me ne bo, jo pustite tukaj pri Aniti,« je želel direktor. Ona je samo strmela v oba moška, ki sta provizorično, za zdaj kar s koraki, merila sobo. Vse je kazalo, da bo dobila sostanovalko. Kaj je zdaj to, se je spraševala, a vprašati si ni upala nič.

Direktor v nasprotju z njo ni imel težav s spraševanjem. Upal je vprašati vse.

»Si dobila Andrejino mamo?« se je obrnil k njej, ko je David odšel.

»Nisem, ne javi se na domači telefon, mobitel številke žal nima objavljene.«

Brez besed je jezno je zadrlesknil z vrati. Najraje bi takoj zdaj nekoga poslal pogledati, kaj se dogaja. To bi tudi naredil, a priznanje, da vsi iščejo dekle, ki je od vseh zadnje, in še to pred samo slabim letom, prispelo v podjetje, bi bilo le nekoliko prehudo.

Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.

V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.

Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:

https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858

Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.