Biološko razgradljiv umeten material – tako kot tudi običajna plastika – se najbolj razgradi takrat, ko je izpostavljen zraku in soncu, sta Imogen Napper in Richard Thompson z univerze Plymouth zapisala v strokovni reviji Environmental Science & Technology.
“O umetnih materialih, ki so biološko razgradljivi, so iz oksoplastike ali jih je mogoče kompostirati, se pogosto govori kot o možni rešitvi za problem kopičenja plastike in odpadkov,” sta zapisala znanstvenika. Oksoplastika, torej plastika, ki je razgradljiva z oksidacijo, vsebuje dodatke, zaradi katerih hitreje razpade. Ker pri tem nastaja mikroplastika, ki jo je komaj še mogoče razgraditi, si EU prizadeva takšne umetne snovi prepovedati.
Britanska znanstvenika sta želela ugotoviti, kaj se dejansko dogaja z materiali v različnih okoljih. V lokalni trgovini sta si priskrbela vrečke iz različnih vrst umetnih snovi, med njimi iz polietilena, iz katerega so najpogosteje narejene plastične vrečke.
Večino vrečk sta razrezala v 15-krat 25 milimetrov velike kose in jih položila v mreže, ki sta jih obesila na prostem, zakopala pod zemljo ali obtežene potopila v morsko vodo. Po devetih, 18 in 27 mesecih sta pregledala vsebino. Poleg tega sta enakim okoliščinam izpostavila tudi cele plastične vrečke.
Vsi koščki umetnih snovi, vključno s polietilenom, so po najmanj 18 mesecih na prostem povsem razpadli. “Hitrejša razgradnja na zraku utegne biti povezana z višjimi deleži ultravijoličnega sevanja in kisika v kombinaciji z višjimi temperaturami kot v drugih okoljih,” sta zapisala znanstvenika.
Umetna snov, primerna za kompostiranje, se je poleg tega po 18 mesecih povsem razgradila v morju, medtem ko jo je bilo pod zemljo mogoče zaznati tudi še po 27 mesecih. Njena nosilnost se je sicer zmanjšala za več kot 70 odstotkov.
Vrečka iz umetne snovi, primerne za kompostiranje, je bila edina, ki po treh letih ni mogla več nositi nobene teže. Medtem so vrečke iz oksoplastike, biološko razgradljivega materiala in običajne plastike, ki so tri leta ležale pod morjem ali zemljo, še vedno lahko nosile 2,25 kilograma teže.
“Ta raziskava odpira vrsto vprašanj, kaj lahko pričakuje javnost, ko je nekaj označeno kot biološko razgradljivo,” je po poročanju nemške tiskovne agencije dpa dejal Thompson. Izpostavil je potrebo po oblikovanju standardov za razgradljive materiale.
Sklep znanstvenikov pa se glasi: “Za številne namene, za katere se uporabljajo nosilne vrečke iz umetnih materialov, je trajnost v obliki vrečke, ki se lahko pogosto uporabi, boljša alternativa razgradljivosti.”
Vrečke za večkratno uporabo so sicer le pod določenimi pogoji res lahko alternativa plastičnim vrečkam. Vrečka iz blaga je denimo z okoljskega stališča boljša kot plastična vrečka le takrat, kadar se jo pogosto uporablja. Da bi izničili slabšo okoljsko bilanco, je treba vrečko iz konvencionalno pridelanega bombaža več kot stokrat tako pogosto uporabiti kot vrečko iz umetne snovi na osnovi nafte, opozarja okoljska organizacija Nabu. Vzrok za to je v materialih, energiji in kemikalijah, ki se porabijo za njihovo proizvodnjo.
