Les je zdravilo za Zemljo, za Slovenijo pa tudi priložnost za gospodarski razvoj

Profesor z Oddelka za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je idejni vodja vsakoletne razstave Čar lesa, ki promovira rabo lesa in lesenih izdelkov ter obiskovalce oziroma širšo javnost osvešča o prednostih lesa.

V uvodu k aktualni razstavi Čar lesa pravite, da smo se v času, ko se spopadamo s pandemijo covida-19, začeli zavedati odgovornosti do sočloveka in narave. Bolj kot kadarkoli v zgodovini človeštva postaja les material prihodnosti. Zakaj?

Les je zdravilo za Zemljo, ki se trenutno duši v plastiki. In če smo bolni, je zdravilo nujno. Za razliko od plastike je les naraven material, se obnavlja, njegova predelava je okolju prijaznejša. Res je, da ima les tudi nekaj pomanjkljivosti, a z novimi tehnologijami je mogoče tudi te odpraviti. Imamo na primer že križno lepljene plošče, ki so za gradnjo objektov, tudi stolpnic, nekajkrat boljše od armiranega betona.

Pravite, da je treba čas gospodarskega okrevanja izkoristiti za prehod na energetsko varčno industrijo, ki bo pomagala pri ohranjanju nizke ravni toplogrednih plinov. Kakšna je tu vloga lesnopredelovalne industrije oziroma uporabe lesnih izdelkov?

Ob rasti dreves nastaja les s pomočjo energije sonca iz ogljikovega dioksida (CO2), ki se v lesnih izdelkih ohranja še desetletja njihove uporabe. Če bi drevesa strohnela ali če bi les skurili, bi šel CO2 v ozračje. Tako izdelki in objekti iz lesa predstavljajo ponor toplogrednih plinov. Prav tako je lesna industrija energetsko manj potratna, za obdelavo in predelavo lesa je potrebne razmeroma malo energije, zagotovo mnogo manj kot na primer v kovinsko predelovalni industriji.

Kako bi lahko pospešili razvoj lesnopredelovalne panoge v Sloveniji? Podatki kažejo, da je Slovenija z zapostavljanjem lesne industrije v zadnjih desetletjih izgubila skoraj 10 milijard evrov.

V Sloveniji letno priraste več kot štiri kubične metre lesa na prebivalca in les je edina surovina, ki jo imamo. Zato je lahko ključna za naš nadaljnji razvoj. Gozd je enakomerno porazdeljen po državi, kar pomeni, da lahko nudi zaposlitev lokalnemu prebivalstvu, omogoča lokalno industrijo in razvoj pametnih oz. naprednih vasi. Lesna industrija je skladna s turizmom in kmetijstvom, saj ne onesnažuje kmetijskih površin.

Dejstvo je tudi, da bi bilo nujno del gozdnih površin skrčiti, saj zaraščanje ni v prid ne biološki pestrosti ne kulturni krajini in tudi ne pridelavi hrane. Ta je v Sloveniji še posebej pereča. V zadnjih letih smo namreč zaradi zaraščanja zmanjšali obseg kmetijskih površin in posledično se je zmanjšala prehranska samooskrba. To se je pokazalo zlasti pomembno v času trenutne epidemije in s stališča slednje je prednost predelave lesa tudi v tem, da omogoča zaposlitev v kraju bivanja.

Lesnopredelovalna industrija je bila na slovenskih tleh v preteklosti že dobro razvita, po osamosvojitvi Slovenije pa je doživela hud padec, po mojem zaradi lobijev, naklonjenih energetsko intenzivnim panogam.

V zadnjih letih je opaziti na ravni države več posvečanja pozornosti lesni industriji…

Premalo je konkretnih rezultatov. Razočaranje je tudi slovenski načrt za okrevanje in odpornost, kjer se znova daje na prvo mesto energetsko izrabo lesne biomase, ne pa predelavo lesa. Morali bi najprej oceniti, kakšni so naši viri in nato na podlagi tega načrtovati, kakšne vrste industrije bomo razvijali. Najbolj smiselno bi bilo, da imamo industrijo po naši meri, torej lesno industrijo in turizem.

Kako ocenjujete načrte za vzpostavitev več lesnopredelovalnih centrov po Sloveniji?

To je premalo. Treba je ukiniti subvencije za kurjenje lesa in namesto tega uvesti spodbude za predelavo lesa v končne izdelke. Manjka tudi širši okvir: lesarji nimamo namreč nobene pospeševalne službe, nimamo niti enega zakona na področju lesarstva, lesar je deficitaren poklic.

Zaradi različnih stimulacij nelesnim izdelkom tudi ni realnih cen. Dokler bo lesena volna 30 odstotkov dražja od kamene volne, pomeni, da na državni ravni še vedno ni pravih ukrepov, ki bi odpravili cenovne anomalije. Ko bo v ceno plastičnega izdelka všteta škoda za okolje in človeka, bo ta znatno dražji od lesenega. Premalo se zavedamo, da se pri morebitnem požaru hiše, ki ima plastično stavbno pohištvo, sprošča ogromno strupenih plinov, medtem ko se pri lesenem pohištvu ne.

V vsakem primeru je ključna promocija. Predlagate, da se 13. maj razglasi za mednarodni dan lesa. Zakaj prav ta dan?

Ker smo 13. maja 2009 odprli prvo razstavo Čar lesa in ker v maju v gozdovih na severni polobli najbolj intenzivno nastaja lesna tvarina. Les je največja dobrina človeštva in mislim, da si zasluži takšno pozornost.