Režiserka Alison Kuhn je pri filmu sodelovala s petimi igralkami, ki so, takrat še vse najstnice, leta 2015 sodelovale na filmski avdiciji slovitega nemškega režiserja. Na avdicijo za film o incestu je prišlo 500 deklet, nekatere že z jasno vizijo o igralski karieri, druge je gnala radovednost.

V dokumentarnem filmu, ki ga je režiserka postavila na gol oder z nekaj stoli, igralke obnovijo izkušnjo. Preplet pričevanj in njihove uprizoritve v vseh pogledih sporne avdicije pred občinstvo izrišeta travmatično izkušnjo, ki je lastna številnim igralkam, in, kot je znano tudi iz primera Mie Skrbinac, “zapakirana v študijski proces”.

Na avdiciji je ekipa igralke nagovarjala, naj se slečejo, ženska ali moški sta jih otipavala, prišlo je do fizičnega nasilja, psihičnih manipulacij in, kar je običajno, na koncu sramu žrtev. Kje je meja slavne izjave “vse bi naredil(a) za to vlogo”? Kot pravijo igralke v dokumentarcu Alison Kuhn, bi morala biti meja jasno začrtana na strani močnejšega.

Kdo je ta močnejši, režiser, ki si je privoščil takšno zlorabo na avdiciji, film ne razkrije. Kot je v pogovoru z vodjo FDF Simonom Popkom povedala režiserka, je bila njena pozornost na žrtvah, ki morajo živeti s posledicami, ne na krivcih.

Zgodba dokumentarca se na tem mestu ne konča. Še vedno anonimni režiser je namreč posnetke z avdicije priredil v dokumentarec in ga poslal na filmski festival. Kje na poti so se izgubile osebne, avtorske pravice? Kakšno pogodbo so pred avdicijo podpisale igralke? Primer je zdaj na sodišču. Nekatere igralke so optimistične, druge manj, saj da jim bo tekom postopka zmanjkalo denarja.

Vse pa ob koncu filma enako nejeverno zrejo v posnetek z okrogle mize festivala, s katerega so umaknili sporni dokumentarec. Na pogovoru sodelujoči moški in vodja festivala kar ne morejo skriti besa, kaj vse se je usulo na njih, kriv je internet, ki to dopušča, pravijo, na koncu pa drug drugega povabijo na družabni del z opazko, naj pazijo, kaj delajo, ker tu je #Jaztudi.