Samo 10 minut z najskromnejšim predsednikom na svetu je dovolj, da se vam bo še bolj prikupil! Jose Mujica, ki ga kličejo tudi kar Pepe, nekdanji predsednik Urugvaja, ki je to funkcijo opravljal od leta 2010 do letos, so njegovi državljani, kot tudi ljudje po vsem svetu, vzljubili predvsem zaradi njegove skromnosti in številnih nesebičnih dejanj. Kot primer lahko povemo, da je Mujica lansko leto izjavil, da bodo sprejeli 100 otrok, ki so ostali brez doma v Siriji. Ob tem je poudaril, da je sicer to “kapljica v oceanu, vendar da vsako prizadevanje katerekoli države šteje”. Predlagal je, da se te begunce namesti v predsedniško letovišče, vilo ob reki, ki je obkrožena s travniki in pašniki, je takrat poročal AP. Poleg sirskih zapornikov pa se je predsednik odločil, da bodo sprejeli tudi nekaj zapornikov iz Guantanama, saj ustanovitev tega zapora smatra za sramoten madež v ameriški zgodovini. “To ni zapor, to je kletka polna ugrabljenih ljudi. To je sramota,” je komentiral.

Kaj pomeni biti človek?

No, o njegovih dobrih in pravičnih delih ter potezah bi lahko še na dolgo razpravljali, toda raje vam predlagamo ogled tega videa, v katerem Pepe spregovori o “pravi ceni” stvari, govori o denarju, o sočloveku, o smislu življenja. Video si je ogledalo že na milijone ljudi po vsem svetu. Intervju je sicer  nastal znotraj makrodokumentarnega filma režiserja Yanna Arthusa-Bertranda z naslovom Human (Človek). Mujica je samo eden od sogovornikov v dokumentarcu, pri katerem je sodelovalo več kot 2000 ljudi.

Misli, ki ti dajo misliti:

Kot je povedal, je bil prvo polovico svojega življenja kmet, drugo polovico pa je posvetil temu, da bi spremenil življenje v svoji skupnosti, družbi, kjer živi. Njegov cilj je spremeniti svet in to ni bilo vedno lahko. Pravi, da ljubi življenje, in upa, da bo preostanek preživel kot nekdo, ki gre v bar in reče, to rundo plačam jaz.

Pravi, da kot predsednik izstopa zaradi svojih vrednot in načina življenja, ki odseva tistega ljudi v skupnosti, ki jo predstavlja. In njim je zavezan. Ni pomembno to, da si predsednik, pomembno je naslednje: Ali si zadovoljen z malim, osvobojen od vse odvečne “prtljage”, oziroma bremena, saj imaš srečo v sebi.  Drugače ne prideš nikamor!

“Ne zagovarjam revščine, ampak treznost. Toda od kar smo izumili potrošniško družbo, mora ekonomija ves čas rasti, ker če ne raste, je to katastrofa. Ustvarili smo goro odvečnih potreb. Kupujemo novo in zavržemo staro. To je zapravljanje našega življenja. Ko nekaj kupimo, to ne plačamo z denarjem, ampak z urami našega življenja, ki smo jih porabili, da smo ta denar zaslužili. Razlika je v tem, da sta življenje in čas edina stvar, ki je z denarjem ne moremo kupiti. Življenje teče in se krajša. In žalostno je, da človek tako zapravlja življenje in svobodo.”

Vmes je povedal tudi zanimivo anekdoto o nakupu predsedniškega letala v Urugvaju. Kot je povedal, je Urugvaj majhna država in nimajo predsedniškega letala, niti si ga ne želijo, so pa od Francije odkupili zelo drag helikopter, reševalni helikopter, ki je ves čas v pripravljenosti. Namesto predsedniškega letala so kupili reševalni helikopter, ki bo pomagal v nesrečah, prevažal bolnike.

“Tako preprosto je. Ali vidite dilemo – kupiti predsedniško letalo ali reševalni helikopter – meni se zdi to vprašanje treznosti. Ne predlagam, da gremo živet nazaj v jame ali slamnate koče. Nikakor. Kar predlagam je, da nehamo zapravljati sredstva za nesmiselne stvari, za luksuz. To je nepotrebno. Živimo lahko bolj skromno in sredstva porabimo za stvari, ki so pomembne za vse. To je pravi pomen demokracije. Pomen, ki so ga politiki izgubili.”

Ne gre za pomanjkanje sredstev, gre za pomanjkanje vladanja. Vlade so preveč obremenjene s tem, da bodo zmagale na naslednjih volitvah, s tem, kdo bo vladal, borimo se za moč, pozabimo pa na ljudi in svetovne probleme. Kriza ni okoljska, ampak politična. Naša civilizacija je dosegla fazo, ko potrebujemo planetarni konsenz, ampak gledamo stran. Zaslepljeni smo z nacionalnim šovinizmom in z lakoto po dominaciji, še posebno tiste najmočnejše države. Te bi morale biti za vzgled!

Poudaril je tudi, da je  človek verjetno edina žival, ki je sposobna samouničenja, in da človeška narava deluje na tak način, da se na koncu naučimo veliko več iz trpljenja kot iz življenja udobja.

“To ne pomeni, da predlagam, da bi se morali vsi podvreči trpljenju, ampak nekaj želim, da ljudje razumejo: Vedno se lahko poberemo. Vedno je vredno, da spet začnemo od začetka. Poskusimo znova in še tisočkrat, dokler smo živi. To je največja lekcija v življenju. Z drugimi besedami – nisi poražen, dokler se ne nehaš boriti! Nehaš se boriti, ko nehaš sanjati. To, da se boriš, da imaš sanje, da ostaneš na realnih tleh, se soočaš z realnostjo, vse to daje pomen našemu obstoju, našim življenjem.”

Pravi, da ne moremo živeti življenja, v katerem se oklepamo zamer, in ne moremo živeti tako, da ves čas hodimo v krogu. Žalovanje, s katerim se je srečeval v življenju, ne bo nikoli ozdravljeno. Nihče ga ne more izbrisati. Toda naučiti se moraš sprejeti svoje brazgotine in hoditi naprej, naprej proti prihodnosti. Če bi svoj čas zapravljal s tem, da bi si lizal rane, se ne bi premaknil naprej.

“Na življenje gledam kot na cesto, ki leži pred mano. Kar šteje, je jutri. Dejali so mi, me svarili, celo pregovor pravi, da se moraš spominjati preteklosti, ker boš drugače obsojen na to, da jo boš znova ponovil, toda vsaka generacija človeštva se uči iz svojih napak, ne napak prednikov. Kaj se nekdo nauči iz izkušenj drugega? Naučimo se lahko le iz tistega, kar smo sami dali skozi, iz svojih izkušenj, ne iz izkušenj drugih! To je moj pogled na življenje.”