Pri polžih zaškrgarjih gre povečini za morske polže, ki nimajo hišice oz. je ta precej zreducirana, je na nedavni predstavitvi monografije Polži zaškrgarji slovenskega morja navedel raziskovalec na Morski biološki postaji v Piranu in eden od avtorjev Lovrenc Lipej.

Soavtorja knjige, v kateri obravnavajo 141 vrst (po natisu so odkrili še eno vrsto), sta še Domen Trkov in Borut Mavrič.

Polže zaškrgarje so iskali predvsem s potapljanji, pa tudi nekaterimi novimi tehnikami, skupno pa so zbrali več kot 1500 zapisov in skoraj 4000 različnih primerkov. Pri tem so prepoznali veliko novih vrst ne le za slovensko ali jadransko morje, ampak tudi na ravni Sredozemlja. Za primerjavo so v celotnem Mediteranu doslej zabeležili nekaj več kot 360 različnih vrst.

Kot je poudaril Lipej, so polži zaškrgarji zanimivi z več vidikov. Z biološkega vidika gre za zelo pisane in raznolike vrste z estetskimi barvnimi vzorci, primerki pa so ponavadi dovolj veliki, da jih v objektiv ujamejo podvodni fotografi.

Zaškrgarji so pomembni tudi z vidika ekologije in evolucije. Tako je marsikatera vrsta razvila kamuflaže, s pomočjo katerih se zlijejo z okoljem. Za raziskovalce so pomembni tudi v zvezi z biotsko globalizacijo, saj se z ladijskim prometom in marikulturo, pa tudi tropikalizacijo v našem morju pojavljajo tujerodne vrste. Spet druge vrste so lahko v pomoč pri biokontroli.

Najbolj zanimive pa so medicinske aplikacije teh živali. Tako denimo vrsta morskih polžev z imenom kosmati morski zajček pred nevarnostjo izpusti rdečo substanco oz. spojino, za katero so strokovnjaki ugotovili, da vsebuje idealne učinkovine za zdravljenje virusa HIV. Spet druge spojine, ki so prisotne pri polžih zašrkgarjih, vsebujejo antikancerogene in protimikrobne spojine, aplikacije pa so možne tudi na področju nevrofiziologije, je navedel Lipej.