Motnje hranjenja so v zavesti povprečne populacije pripisane ženski strani. Dekleta, najstnice in odrasle ženske naj bi skrivaj imele napade anoreksije, bulimije ali obsesivnega prenajedanja. Kolikšen je delež tako prizadetih oseb ženskega spola, se ne ve točno, kajti tiste, ki se oglasijo pri zdravniku ali pridejo do ambulante za zdravljenje motenj hranjenja so zagotovo v manjšini. Ker imeti tako uničujočo motnjo je še vedno tabu, sramota.

Kaj pa moški del populacije? Menite, da nima težav z motnjami hranjenja? Ima, seveda! A o tem se na glas ne govori, saj naj bi moški znal premagati dražljaje, ki mu ob pogledu v ogledalo sporočajo, da ni privlačen, saj mu trebuh visi čez pas hlač. Točno ta stavek mi je povedal moški, ki je poiskal strokovno pomoč, saj sam ni več vedel kako naprej. Bulimijo je skrival več kot petnajst let! Za njegova vsakodnevna bruhanja, ki so prišla na vrsto po zaužitem obroku ni vedel nihče, dokler ga nekega dni ni našla soproga, kako je težko dihal in se ni mogel priplaziti iz stranišča. Pravi, da je bil njen pogled izjemno boleč, ker je želela vedeti, zakaj skriva svojo odvisnost od bruhanja hrane pred njo. Skupaj sta se odločila, da bo potrebno nekaj narediti in končati psihosomatsko bolezen, ki je tudi smrtonosna.

Zakaj se je zatekel v bulimijo? Pove, da je iz manjšega kraja prišel študirati v prestolnico. V rojstnem kraju je bil že kot otrok tarča posmeha zaradi svoje obilne postave, kar mu je pustilo globoko vtisnjeno sporočilo, da ni vreden. Ko se je gledal v ogledalo, je hotel vedeti, ali je sposoben urediti prehranjevanje tako, da bo postal vitek, ker v novem okolju ga nihče ni poznal. Najlažje je bilo bruhati. Postalo je rutina. A po vsakokratnem prihodu iz stranišča ga je obšel občutek sramu in krivde. Da ni dovolj močen, da s pomočjo diete in telesnih vaj poskrbi za to, da bo znižal številko na tehtnici. Da se vdaja odvisnosti neke sorte. Saj, kile je izgubljal, a kaj ko je vanj iz zrcala še vedno zrl debel deček, ki je bil prepričan, da ga nihče ne mara.

O motnjah hranjenja je potrebno govoriti. To ni tabu in ne sme biti stigma. Z ozaveščanjem, kako oblikovati lastno vrednost in s tem povezano samozavest smo na dobri poti, da sami sebi želimo zdravo psihično in navsezadnje telesno počutje. Pošast, imenovano bulimija lahko ukrotite, le dovolj volje in moči zberite in si za cilj postavite dobiti ljubezen do sebe nazaj v svoje roke. Ne dovolite, da bi na nas vplivalo pogubno in zasmehujoče mnenje drugih. Ker sami sebi moramo biti pomembni. Le tako lahko damo svojo ljubezen, moč, spoštovanje, energijo drugim ljudem, ki jih imamo radi.

Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.

Sledite Svetovalnici tudi na Facebookuin ne spreglejte najnovejših objav: www.facebook.com/Svetovalnica.