Slušne kosti vretenčarjev so najmanjše kosti skeleta, a nosilec sluha in ravnotežja v organizmu. Soodgovorne so tudi za držo glave in telesa ter stabilizacijo vida ob premikanju glave. Prav nikjer v okostju vretenčarjev nosilci tako različnih funkcij v organizmu niso tako blizu skupaj kot v ušesu, avstrijska tiskovna agencija Apa povzema Philippa Miterröckerja z univerze na Dunaju.
Uho je takšno zaradi razvoja čeljusti
Prav različne funkcije, ki jih opravlja uho, preprečujejo neodvisno evolucijo posameznih delov tega organa. Pri tem pa ne gre spregledati, da srednje in notranje uho pri sesalcih, tudi pri človeku, do svoje končne velikosti zraste že kmalu po rojstvu.
In prav zato se pojavlja vprašanje, kako so se sesalci, ki so bili sprva predvsem bitja, ki so bila aktivna ponoči in s tem odvisna od sluha, tako močno razvili v vrste, ki so zavzele prostor v vodi, v zraku, na zemlji in pod zemljo. Vsi ti različni ekosistemi ne zahtevajo namreč le velikih prilagajanj sluha, ampak tudi različne oblike gibanja in drž telesa.
Slušne kosti sesalcev – stremence, kladivce in nakovalce – naj bi se skozi evolucijo razvile iz primarnega čeljustnega zgloba, trdijo avstrijski raziskovalci. Pri pticah in plazilcih je v spodnji čeljusti še več kosti, a sluh prenaša vsega ena koščica. V nasprotju z njimi je bobnič pri sesalcih ločen od čeljusti. “Prav evolucijska sprememba čeljusti v slušne kosti je eden najbolj pomembnih korakov v razvoju vretenčarjev,” trdi Mitterröcker.
V časniku Evolutionary Biology znanstveniki z Dunaja pišejo, da je evolucija čeljusti izboljšala žvečenje hrane in sluh, čemur je sledil evolucijski razvoj kompleksnega ušesa. “Prepričani smo, da je razvoj ušesa iz dela čeljusti, ločeno so potekale vsaj tri faze, dal sesalcem dolgoročno veliko prednosti pri razvoju,” so zapisali znanstveniki.
