“V bistvu me vsi domači in osebe okoli mene podpirajo. Poznajo zgodbo v ozadju, da je bila to moja skrita želja, potem ko sem se malce naveličala vsega. Vidijo me, da sem zadovoljna. Vedo, da sem veliko dosegla v smučarskem teku, a če drugi lahko menjajo službe, zakaj je ne bi tudi jaz,” je sicer ob koncu pogovora z mediji na predstavitvi reprezentanc v zimskih športih v Planici dejala vselej nasmejana tekmovalka.
V Pekingu je letos na zimskih olimpijskih igrah doživela razočaranje, potem ko se ni uvrstila v finale sprinta, a to, kot pravi, ni vplivalo na njeno odločitev. Tako kratkih tekov sicer v biatlonu ne bo več, predana mu je 100-odstotno. Tudi z ostrim pogledom na prihodnost.
“Moj dolgoročni cilj so naslednje olimpijske igre čez štiri leta. Do takrat moram nekaj pokazati. Za to zimo nimam nekih rezultatskih ciljev. Dejansko se moram čim prej vpeljati v tekmovanja … Zagotovo je drugače kot v teku. Tega se zelo veselim, ampak me ne žene misel, da bi bila čim prej na tekmah svetovnega pokala. Želim iti počasi, biti dobra v pokalu IBU in tam dobiti prve občutke v biatlonu ter se nadgraditi za svetovni pokal,” pravi štirikratna zmagovalka tekem za svetovni pokal v smučarskem teku in skupna zmagovalka v razvrstitvi sprinta za sezono 2020/21.
Do stopničk v biatlonu pa je še dolga pot, priznava. Za zdaj se z biatlonom šele spoznava. In čeprav ji streljanje še ne gre najbolje od rok, se lahko na Pokljuki, kjer trenira, vsi počutijo varno.
“Najprej so se šalili, da bom prestrašila in izgnala vse srne in peteline. Mislim, da sem se kar dobro vklopila v ekipo, osnove streljanja sem se v redu naučila, ampak gre za proces, nič ne gre čez noč. Tudi tisti, ki so najboljši, se tega vedno učijo in tudi sama se bom. V zasebnem življenju se ves čas učimo, tudi v športu je tako. Nikoli ne veš vsega,” je izpostavila.
“Na treningih sem od pomladi, ko sem streljala le leže, do zdaj pri okoli 80 odstotkih, stoje pa zdaj streljam mesec dni in je odstotek nekje med 60 in 70 … V teku ne vidim večjih težav. Tečem, kot sem doslej. Je pa več poudarka na razdalji kot na sprintu. Pri biatlonu je najkrajša razdalja 7,5 km, najdaljša pa 15 km,” je še o treningih na strelišču dodala 27-letnica.
Z nekdanjo reprezentanco v smučarskem teku nima stikov, povsem je osredotočena na novo ekipo, čeprav je imela od začetka veliko težav. V teku je bila namreč vajena dela, kot pravi, “svojega drugega očeta”, Italijana Stefana Saracca. Zdaj ji nasvete deli nekdanji uspešni tekmovalec, Nemec Ricco Gross na čelu slovenske biatlonske reprezentance.
“Kot ekipa smo vsi povezani, razumemo se med sabo. Všeč mi je, da so povezali fante in punce skupaj, česar sem vajena od prej. Od vsakega sem se že nekaj naučila, upam da tudi drugi kaj od mene,” pravi Lampičeva.
V prihajajoči sezoni jo najprej čaka začetek pokala IBU v norveškem Sjusjoenu (24. – 27. november), vrhunca sezone 2022/23 pa bržčas ne bo doživela tekmovalno. Sprva je namreč razmišljala o nastopu na domačem svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah v Planici, a se ji ta zdaj odmika. V dolini pod Poncami se bo SP sicer začelo 21. februarja prihodnje leto.
“Spomladi sem imela še nekaj upanja, a bolj, kot gremo proti sezoni, manj ga je. Sprinta ne treniram nič, saj sem osredotočena na razdalje, kar je za biatlon normalno. Toliko dela imam z vsem, s streljanjem, da osvojim osnovna znanja, kaj šele vse ostalo. Nisem še tako daleč, zato ne poznam odgovora,” pravi tekmovalka, ki je bila trikrat zapovrstjo med najboljšimi tremi v seštevku sprinta v svetovnem pokalu.
Razmišljala ni niti o nastopu na Pokljuki, ki se med 5. in 8. januarjem 2023 vrača na koledar svetovnega pokala v biatlonu. “Tudi o tem nisem razmišljala. Mudi se mi ne. Če bom, bom, če ne, pač ne bom,” je nasmejana sedmi sili odgovarjala Lampičeva. Preden pa bo lahko razmišljala o nastopih v svetovnem pokalu, potrebuje točke v pokalu IBU.
