Za Terčeljevo je to prvo posamično odličje na evropskih prvenstvih, Kauzer, ki je na odru za zmagovalce stal že leta 2005, pa je dvema zlatima in štirim srebrnim dodal še prvo bronasto.

Čeprav ni najžlahtnejša pa jo je bil vesel skoraj toliko, kot če bi bila. Po slabših nastopih na začetku internih kvalifikacijah za olimpijske igre, je ubil dve muhi naenkrat in se uvrstil tudi na olimpijske igre v Tokio. To mu je uspelo že po polfinalu, v katerega se je uvrstil s četrtim časom, brez finala pa sta ostala njegova konkurenta Martin Srebotnik, ki se je z dotikom uvrstil na 15. mesto, in Niko Testen, ta je storil še večjo napako, po kateri se je predal in končal na 38. mestu.

Kauzerja je olimpijska vozovnica razbremenila, tako da je najboljše pokazal za konec. Ni bil daleč niti novemu zlatu, to so mu odnesla zadnja protitočna vratca.

“Do 14. vratc ne bi mogel voziti hitreje, potem sem storil dve manjši napaki, pri zadnjih protitočnih vratcih pa sem izgubil naslov prvaka. V Ivreo sem v prvi vrsti prišel opraviti zadnji sklop internih kvalifikacij za olimpijske igre, po polfinalu sem videl, da sem si svoje četrte igre tudi izboril. Rekel sem si, da v finale uživati, moram pa priznati, da mi je močno primanjkovalo moči. Iz sebe sem stisnil še zadnje atome in prišel do zelo zadovoljivega rezultata,” je bil zadovoljen aktualni olimpijski podprvak, ki je z lanskega evropskega prvenstva v Pragi branil srebrno kolajno. Tokrat sta ga premagala le Čeh Vit Prindiš in Italijan Giovanni De Gennaro.

Po novi kolajni se mu je kamen od srca odvalil predvsem zaradi tega, ker si ji zagotovil možnost, da v Tokiu brani srebro iz Ria. “V takem položaju še nisem bil. Moral sem napadati iz ozadja. Po svetovnem prvenstvu sem vedel, kaj moram storiti, na izbirnih tekmah se nato nisem najbolje počutil, a sem se po njih spočil in dobro pripravil. Tukaj sem stopnjeval svoje vožnje in res sem vesel, da mi je to uspelo,” je dejal Kauzer, ki načrta priprave za olimpijske igre še nima.

Enako velja tudi za Terčeljevo, ki si je nastop v Tokiu zagotovila že pred prvenstvom. To jo je v določeni meri sprostilo, čeprav trdi, da je v Ivrei vseeno čutila nekaj pritiska. Z reko se v kvalifikacijah ni sprijaznila, morala celo na popravni izpit, kar se ji je v preteklosti redko dogajalo, toda svojo formo je stopnjevala, po četrtem mestu v polfinalu je prišla do drugega mesta. Ni pa bila daleč niti od prvega, za zmagovalko Avstrijko Corinno Kuehnle je zaostala 47 stotink sekunde.

“Ni prav nobenega priokusa. Ne iščem, kje sem izgubila zlato kolajno, s srebrno sem več kot zadovoljna. Tukaj sem se s progo dolgo časa lovila, morala v dodatne kvalifikacije, a mogoče mi je to celo pomagalo. To je bil dodaten trening, ki mi je prišel prav. Lahko da mi je pomagala tudi težja postavitev v polfinalu in finalu, pred katerim se nisem počutila najboljše, a sem bila povsem osredotočena na to, kaj moram delati, kako se moram postaviti na močni vodi. Uspelo se mi je zbrati, čeprav na progi nisem imela najboljšega občutka. Bile so še rezerve, predvsem v spodnjem delu, a v tem trenutku o tem res ne razmišljam,” se je veselila Terčeljeva.

Zelo solidna nastopa sta pokazali tudi drugi dve slovenski predstavnici, ki sta za malo zgrešili uvrstitev v finale. Ajda Novak je zasedla 12., za želenim desetim je zaostala dobre tri desetinke, ki jih je izgubila pri zadnjih vratcih, Urša Kragelj pa je bila 13., zanjo sta bila usodna dva dotika.

V nedeljo se bodo za kolajne borili še kanuisti in kanuistke.