“Vesel sem, da sem se po lanski izredni izkušnji na svetovnem prvenstvu vrnil sem. Tudi tokrat je bila organizacija tukaj zelo dobra. Organizacijski komite tukaj opravlja odlično delo, kar Pokljuko uvršča visoko med organizatorji,” je ob vrnitvi na Rudno polje slovenske prireditelje pohvalil Karlsson.
Ta ne skriva, da je položaj za prireditelje biatlonskih tekem težak. Povpraševanje za svetovni pokal je zelo veliko. Vsaj zaenkrat v standardni koledar sodijo uvod v Östersundu, ponovoletna turneja v Oberhofu, Ruhpoldingu in Anterselvi, ter bolj ali manj tudi tekmi v Hochfilznu in Oslu.
Med ostalimi močnimi prireditelji po infrastrukturi, predvsem pa po obisku gledalcev izstopata Nove Mesto na Češkem in z zadnjo izvedbo tudi francoski Annecy. Velik interes je v Kontiolahtiju, izjemoma je na sporedu severnoameriška turneja, zaradi kazni so trenutno izključeni ruski prireditelji, ki so prav tako pripravljeni na vrnitev, vse bolj aktivni so tudi v švicarskem Lenzerheideju …
“Za nas je seveda dobro, da imamo toliko organizatorjev. Borba je ostra in prostora ni za vse. Tudi Pokljuka bo imela pokal, a ne vsako leto,” v zvezi s tem dodaja Karlsson. Tudi on poudarja, kako pomembno je, da prizorišča priredijo tudi manjše tekme, kjer je finančni izkupiček tako rekoč ničen, in tudi zato je Pokljuka letos prevzela odpadlo tekmo iz Avstrije in ji dodala odprto evropsko prvenstvo.
Edina vidna težava Pokljuke je število gledalcev. Na Pokljuki so slovenski prireditelji omejeni s naravnimi danostmi in niti ne morejo zagotoviti prostora 25 ali 30 tisoč obiskovalcev, kolikor jih na dan gostijo največji v svetovnem pokalu. Prav tako skrb zbujajoči so slovenski dosežki zadnjih let, saj je obisk vselej odvisen tudi od tekmovalnega uspeha. V prid pa jim gre dobra organizacija in predvsem razmere, ki so priljubljene pri večini tekmovalcev. “Gledalci seveda so eden od dejavnikov. Prevelike skrbi za to ni treba imeti, je pa seveda nekaj, na kar prav tako gledamo,” še Šved.
Ta dodaja, da je kljub pandemiji covida-19 biatlon tudi po dveh okrnjenih sezonah v dobri kondiciji. “Imamo odlične številke televizijske gledanosti. Očitno imamo dober program, ki je vabljiv za gledalce, pa tudi znotraj naših članic se biatlon vse bolj razvija, vse več je konkurenčnih tekmovalcev in to so izhodišča, na katerih moramo zastaviti delo.”
Kot pravi, tudi za naslednja leta ni bojazni. Čez 14 dni se kot osrednji dogodek začenjajo olimpijske igre, nato bosta svetovni prvenstvi gostila Oberhof in Nove Mesto, leta 2023 švicarski Lenzerheide, čez štiri leta sledijo olimpijske igre v Milanu oz. Cortini d’Ampezzo. Tam naj bi bila del programa iger, če bo šlo po željah IBU, tudi atraktivna tekma mešanih parov.
“Trudimo se ostati inovativni in uvajati spremembe. Najbolj pomembno pri tem pa je, da v to zgodbo vključujemo tudi športnike, televizije, medijske partnerje in gledalce. Vse to moramo upoštevati,” pa je o novi olimpijski disciplini in tudi drugih novostih programa razložil generalni sekretar.
Uspeh in priljubljenost biatlona pa nista sama po sebi umevna. IBU stalno spremlja svoje partnerje in v zadnjih dveh sezonah je zveza v času pandemije močno podprla tako posamične nacionalne zveze, kot tudi prireditelje. “Vse ostalo smo nekako rešili, žal nam je le za gledalce, ki niso mogli v živo spremljati tekem,” še pravi Karlsson.
In prav široka pomoč svojim članicam in partnerjem je po mnenju Karlssona razlog za širok nivo biatlona, kjer se med najboljšo deseterico lahko uvrščajo tekmovalci iz kar 20 držav, česar v drugih športnih na snegu skorajda ni. Prav tukaj se kaže dobra politika IBU, ki šport podpre tudi v tistih državah, kjer še ni prave tradicije in nacionalne zveze zato težko pridejo do sponzorjev.
