V ponedeljek je v nesreči umrl 56-letni Davo Karničar. Umrl naj bi med podiranjem dreves na svoji posesti.

Karničar je bil alpinist, alpinistični smučar, inštruktor, gorski reševalec, učitelj, trener smučanja ter avtor knjig, predvsem pa ljubitelj gorništva in alpinizma. Leta 2000 se je kot prvi Zemljan s smučmi spustil z najvišje gore na svetu Mount Everest.

Nedokončan film

Režiser Miha Kačič in snemalec Rožle Bregar sta o Karničarju pripravljala dokumentarni film o njegovem življenju in dosežkih. Kljub temu, da Karničarja žal ni več med nami, sta se zavezala, da bosta film dokončala.

Karničar je opravil več kot 1500 alpinističnih tur (klasični alpinizem, pristopi, strma smučanja), med katerimi izstopajo ne samo smučarski podvigi, temveč tudi solo ponovitve zahtevnih kopnih smeri kot priprava za psihične obremenitve ob alpinističnem smučanju. Vrh te dejavnosti je solo ponovitev Bonattijevega stebra v Druju leta 1988.

“Nedosegljivo je vse, za kar se ne potrudimo dovolj”

V teh dneh pa se na družbenih omrežjih kot požar širi napovednik zgoraj omenjenega dokumentarca, ki nosi zelo močno sporočilo.

Karničar je v njem spregovoril tudi o tem, kako so ga nekateri ljudje obsojali zaradi njegovih ekstremističnih podvigov. “Nekdo, ki me hoče razumet, me razume. Nekdo, ki pa se zadovolji z definicijo, kaj pa mu je tega treba, to je pa ja nekaj kar ni normalno, pa seveda najde tisoč razlag, zakaj te stvari niso vmesne. In ponavadi ljudje, ki ne odidejo prav daleč od varne zofe, znajo zelo obsojat takšne poiskuse, ki jih jaz počnem.”

Dodal je, da v gorah vsekakor potrebujemo srečo, saj na nekatere stvari enostavno ne moremo vplivati. V gorah je izgubil veliko prijateljev in prav zaradi njih se je sam še toliko rajši vračal nazaj v gore, ker se jih je prav tam najlepše spominjal.

“Mogoče je res kanček resnice v tem, da sem sebičen, ampak me zaboli, če mi kdo to reče, mi ni vseeno. Je pa to vzpodbuda, da moram gledati, da ne bom tak.”

Družina mu je pomenila vse

Davo je bil družinski človek, ki je imel zelo rad svojo ženo in otroke, ki so mu povsem zaupali. “Dovolijo mi tisto, kar jaz res čutim, da znam delat, kar jaz rad delam in zato smo lahko fajn družina.”

“Imeti občutek, da si neustavljiv je osrečujoč”

Davo je rad slišal, ko so mu ljudje govorili, da je naustavljiv, toda sam jih je vedno popravil, češ da ni nihče neustavljiv.”Nihče ni tako vsemogočem, da bi mu bila pot v neskočnost odprta,” je dodal.

Davo se je ljudjem zasidral v srce ne samo zaradi tega kar je dosegel v alpinizmu, ampak tudi zaradi svojega velikega srca, preprostosti in dostopnosti.