V zapisu, ob katerem se bo marsikomu orosilo oko, je razkrila, kako hudo je z njeno mamo, očetom in teto.

” Zadnje čase se ne javljam veliko, ne le zato, ker veliko delam in potujem, v bistvu mi vse to pomaga, da grem lažje skozi težke trenutke … Nisem hotela pisati o tem, vendar, sem se na koncu le odločila, da spregovorim, kot opozorilo, da se take stvari ne bi ponavljale …” je v iskrenem zapisu, ki ga je delila na Facebooku zapisala Tanja Ribič.

“Z mojo mamico sem izjemno povezana, naučila me je vsega, kar sem, vedrosti, ljubezni, igrivosti. Ona je bila pojem vsega tega. Vse življenje se je razdajala za druge, sama pa pozabljala živeti. V Trbovljah je bila živa legenda. Lani smo jo komaj pregovorili, da je šel zelo dementen oče v domsko oskrbo, saj je sama kot 80 procentni invalid zaradi srčne bolezni skoraj shirala ob razdajanju. Vseeno je vsak dan hodila k njemu, skrbela za kmetijo, ki jo je ustvarila, ko je šla v pokoj, za nameček je hudo zbolela tudi njena sestra in mami je prevzela skrb tudi za njo. Nismo je mogli ustaviti, saj je bil to njen način. Zdelo se ji je, da zmore vse. Pomagala je sestri, ki ni hotela k zdravniku, ni dovolila, da ga pokličejo, ker jo je bilo sram, ker ima grdo frizuro…! Dokler se jaz nisem razjezila in zahtevala, da pride zdravnik. Takoj so jo odpeljali v bolnico zaradi popuščanja srca. Moja teta je bila popolnoma pri sebi, le dihala je težko. Mami je zdaj izmenično obiskovala mojo teto v Celju in očeta v Šmarju, kar je kar precej vožnje. Skoraj cele dneve v avtu. Ampak je vse zmogla s svojim optimizmom. Pa ji po nekaj dneh reče zdravnica, ki je “zdravila” teto, da mora teta domov. Teta ni bila sposobna niti sedeti, je pa normalno govorila, nam telefonirala, bila še dokaj polna življenja …” Kam domov, doma nima nikogar? Nima otrok.”, se je spraševala moja mami in pogledala sestro, pa ji zabrusi zdravnica:”Vam govorim!” Obema je bilo zelo težko, ko je pričo popolnoma prisebne tete, dala vedeti, da ne bo nikoli boljše, ” če ne bo šla danes, bo šla pa jutri!” je grobo nadaljevala. Ampak kam, starka pri 87 letih naj gre kam? Moja mami je invalid, komaj uspe urediti vse z očetom, ki jo po šestdesetkrat na dan kliče.” Kje si?”

Po vsem tem me je klicala teta vsa iz sebe, da jo je tako prizadelo, da prelaga odgovornost na mojo mamico in da je govorila samo z mamico, njo pa je obravnavala kot predmet. Zelo zelo je bila razburjena. In to je bil njen zadnji klic. Od takrat dalje ni več funkcionirala, nehala se je boriti in zdaj le še počasi odhajajoče nebogljeno telo… Moja mami pa je po tem razgovoru vso pot od Celja do Ponikve jokala. Meni tega ni priznala, povedala mi je kasneje njena prijateljica. Od doma je pobrala samo nekaj stvari in se odpravila v Šmarje k očetu. Od tam sem ta večer dobila klic, da je mojo mamico zadela možganska kap …

Tako kot vsaki ljubljeni hčerki, se je tudi meni sesul svet. Iz vedre ženske, ki se je sama odpravila sankat, je zdaj postala negibna bolnica. Sicer z veliko volje, še vedno nasmejana in pripravljena se ponovno naučiti govoriti. Ne bom obtoževala in rekla, da je kdor koli kriv za to, a grobi prijemi pri starejših ne naredijo nič dobrega. Pri nikomur! Sočutje pa tudi nič ne stane, je pa čedalje bolj pogrešano …”