Kot je zapisal filmski teoretik Nil Baskar, je velika socialistična oktobrska revolucija epohalna prelomnica sodobnega časa. Dogodki leta 1917 so preusmerili tok zgodovine in zgradili svet, v katerem živimo danes. Proletarska revolucija je zarisala horizont emancipacije tako v preteklosti kot v možnih prihodnostih, materializirala je potenciale komunistične ideje, a tudi njene zgodovinske aporije in katastrofe.

Vzporedno procesu emancipacije zatiranih množic je tudi film v bistvenem smislu zaznamoval realna in imaginarna razmerja naše predstave 20. stoletja. Film se je porodil, tako kot komunistična ideja, iz osrčja produkcijskih in reprezentacijskih razmerij kapitalizma, kot njihova afirmacija in negacija: kot proces, ki reorganizira materialna in družbena razmerja ter prenavlja modele izkustva, spoznanja, subjektivnosti in delovanja.

Po Baskarjevih besedah zgodovina zgodnjesovjetskega filma ni premočrtna, duhomorna, zgodba o totalitarni izrabi filma za propagandne namene, ki jo je pogosto slišati iz ust desničarskih kritikov. Nasprotno, njegovo najbolj plodovito obdobje (med letoma 1925-1929 ter 1932-1936) demonstrira širino filmskih raziskovanj, premikanje meja upodobljivega in izgovorljivega, nenadejano odprtost javnega diskurza.

Osrednji del nabora retrospektive sestavljajo slovita dela, ki so nastajala bodisi kot rekreacije oktobra bodisi kot posvetila revolucionarnim epizodam preteklosti: Eisensteinovi Stavka in Oklepnica Potemkin ter Oktober, Konec Petrograda in Mati Vsevoloda Pudovkina, Arzenal Olexandra Dovženka, Predmestje Borisa Barneta in Padec dinastije Romanovih Esfir Šub.

V oktobrskem programu pa sta se znašla tudi dva docela nesovjetska, a nič manj relevantna filma: epohalna Komuna (Pariz, 1871) Petra Watkinsa iz leta 2000 in Komuna Armanda Guerre iz leta 1914.

Razmerje med revolucijo in transformacijami sovjetske kinematografije 20. in 30. let pa bo tudi v osrčju letošnje Jesenske filmske šole. V uvodnem predavanju se bo Miklavž Komelj posvetil estetiki sovjetske glasbene komedije 30. let, ki je neločljivo povezana z Grigorijem Aleksandrovom. Sledilo bo predavanje Bernarda Eisenschitza na temo Dve revoluciji sovjetskega filma.

Nace Zavrl se bo vrnil k vprašanjem eisensteinovske teorije montaže in njeno logiko povezal z drugo revolucionarno tehnično danostjo današnjega časa – digitalnostjo kot tehniko reprezentacije preko nekontinuitetnih segmentov ali enot. Oksana Maistat se bo polju sovjetske filmske teorije približala z analizo prevzemanja nesovjetskih oziroma tujih filmsko-teoretskih tekstov. Barbara Wurm pa bo govorila o sovjetskem kulturfilmu, specifični filmski zvrsti 20. let, ki je nastajala na stičišču minornih filmskih formatov.

Natalija Majsova bo predstavila osrednji konflikt zgodnjesovjetske umetnosti – napetost med težnjo po brezčasni harmoniji ter progresivnim impulzom. Predavanje Radeta Pantića se bo vprašanja revolucioniranja umetnosti lotilo z marksistične perspektive in problematiziralo tako njeno esteticistično pojmovanje kot konstruktivistično različico preloma s to pozicijo. Zaključno predavanje letošnje šole pa bo posvečeno ključni, a prepogosto zanemarjeni figuri zgodnjesovjetskega filma – Esfir Šub, o kateri bo spregovorila Esther Leslie.