Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču, pozneje v ljubljanski Drami.
Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964. Je temačna, v njej prevladujejo pesimizem ter tematiki strahu in tesnobe. Tudi v njenih naslednjih pesniških zbirkah prevladuje tragično baladno razpoloženje. Slovo od poezije pa je tedaj predstavljala antologija njenih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Izdanih je bilo le 100 izvodov, od teh je bilo prodanih le tretjina, preostali izvodi so shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali, piše na spletni strani sigledal.org.
Za pot svobodne književnice se je odločila leta 1970. Poleg poezije in proze se je uveljavila tudi v radijskih in lutkovnih igrah za otroke ter dramah za odrasle. Ima eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci z več kot 300 knjižnimi naslovi. Za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.
V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, ki imajo arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledališke igre. Med njimi je največkrat igrana Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena 1986 in jo igrajo še danes, že leta 2012 pa je doživela 1600. ponovitev.
Nekatere dela, namenjena otrokom, so bila posneta tudi na zvočne kasete: Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici, Mali kakadu, Sovica Oka. Med njenimi deli za otroke in mladino so med drugim še Kosovirja na leteči žlici, Mačje leto, Pod medvedovim dežnikom, Mali parkelj Malič, Veveriček posebne vrste in Mesečinska struna.
Lani je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.
Je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb za odrasle, ki jih zaznamujejo jedke izjave in komentarji. Pogost eksistenčni vzorec sonarodnjakov je med drugim ošvrknila z novorekom: Slovencelj in Slovenceljni; tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence. Izpostavila pa se je tudi z izjavami proti Rimskokatoliški cerkvi.
Leta 2015 se je s še trojico slovenskih pesnikov in pisateljev ob begunski krizi odzvala na postavljanje žičnate ograje na meji s Hrvaško. Izjavila je, da “nočejo ograje z britvicami”. Lani in pred tem že leta 2017 je del javnosti razburila tudi s koncertom Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Koncert je obakrat naletel na nasprotovanja Inštituta za domoljubne vrednote in Društva Moris iz Kočevske Reke, ki so pozvali k prepovedi koncerta. Umetnica sama je sicer povedala, ji rdeča zvezda ne pomeni simbola totalitarizma, temveč simbol združevanja, svobode in upora.
