S tem podvigom sta se nenačrtovano za vedno vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. A kot vedno rada poudarjata, življenje niso samo veliki izjemni dogodki, ampak so povezani z množico drobnih doživetij.

Sedmi oktober je dvakratno zapisan v zgodovino slovenskega alpinizma. Pred natanko 20 leti je z vrha Everesta kot prvi smučal Davo Karničar, ko je kot prvi Zemljan opravil neprekinjen spust na smučeh z vrha do baznega tabora. Karničar se je lani septembra smrtno ponesrečil v delovni gozdarski nesreči v bližini doma na Jezerskem.

Andrej Štremfelj je pred petimi leti v pogovoru na spletni strani Planinske zveze Slovenije z naslednjimi besedami opisal, kako je potekal dan D 7. oktobra 1990: “Vso noč na južnem sedlu je pihal močan veter, tako da smo zaskrbljeni čakali jutro. Kljub ne najboljšim obetom smo ob petih zjutraj zapustili tabor in se odpravili proti vrhu. Poleg naju še Janez Jeglič – Johan in šerpa Lakpa Rita. Veter se je kmalu umiril, tako da je bil dan za to višino ‘topel’. Po osmih urah plezanja (fiksna vrv je bila samo v Hillaryjevi stopnji) smo prišli na vrh, kjer smo uživali kar eno uro. Potem smo sestopili vse do tabora tri.”

Marija Štremfelj pa je s svojim pogledom orisala dogajanje ob vzponu: “Ves čas smo plezali brez varovanja, kar je zahtevalo popolno zbranost. Najbolj ‘sitna’ je bila prečka od južnega vrha do Hillaryjeve stopnje, ker je zelo izpostavljena, snežno pobočje, ki ga prečiš, pa strmo. V vodstvu sva se menjavala.”

Kaj sta naredila, ko sta dosegla vrh? “Objela sva se in tudi kaka solza je pritekla. Počakala sva še na Johana in Lakpa Riro, da smo se lahko skupaj poveselili in fotografirali. Za kamen za spomin je bilo pa treba malo sestopiti na kitajsko stran,” je opisal Štremfelj, njegova soproga pa je dodala: “Prva misel je potovala domov k otrokoma. Nanju sta naju spominjala fotografija in punčka iz cunj, ki nama jo je sešila starejša Katarina. Želela sva si, da bi se lahko vsi domači tisti trenutek veselili z nama.”

Da sta bila prvi zakonski par na najvišjem vrhu sveta, sta izvedela šele pozneje. To jima je po daljšem “zaslišanju” v Katmanduju povedala Miss Hawley.

Štremfljeva je pred 30 leti postala prva in doslej edina Slovenka na najvišji gori sveta ter komaj 13. ženska na Everestu v svetovnem merilu: “Everest je že sam po sebi vrh, na katerem občutiš nepopisno veselje, še posebej v dobrih vremenskih razmerah, kakršne smo imeli mi. Dejstva, da sem bila prva Slovenka, sem se zares zavedla šele doma, kjer so nama v domači vasi pripravili prisrčno bučen sprejem. Danes sem še vedno ponosna na to, da mi je uspelo, in to še pred izbruhom komercialnih odprav.”

Profesorica biologije, mati treh otrok, od njih sta dva – Katarina in Anže – športna plezalca, je bila nosilka zadnje štafete mladosti, ki je proti Beogradu 21. marca 1987 krenila s Triglava.

Štremfelj, tudi sam predan profesorskemu delu kot učitelj športne vzgoje, je stal na vrhu sveta dvakrat, leta 1979 prvič v navezi z Nejcem Zaplotnikom, ko sta kot prva Slovenca in hkrati prva Jugoslovana stopila na vrh Everesta.

Leta 1992 je za osvojitev gore Kangčendzenge z Markom Prezljem dobil Bloudkovo nagrado in zlati cepin. Leta 2018 je kot prvi slovenski alpinist prejel zlati cepin za življenjsko delo.