Tokrat je prišla Zemlja znova v pas, ko iz področja Orionovega ozvezdja začno deževati Orionidi. To je meteorski roj, ki je vsako leto viden med 2. 10. in 7. 11. Ti meteorji so ostanki Halleyevega kometa in ker ima ta retrogradno orbito, zadenejo njegovi prašni delci Zemljino atmosfero s kar 40m/s. Če bodo noči jasne, bomo videli 10 meteorjev na uro, najbolj optimistični pa jih pričakujejo kar 30 na uro. Bo pa v noči z 20. na 21. oktober najmočnejše delovanje tega roja, nato se bo intenzivnost zmanjšala, vendar bo trajala še vse do 7. novembra. V petkovi in sobotni noči bomo željni opaziti čim več utrinkov pa še Luna ne bo motila našega pogleda na nočno nebo.
Ti meteorji bodo malce drugače vidni, kot Perzeidi ali Liridi, saj bo vsak peti pustil za sabo svetlobno sled. V času Orionidov, bodo aktivni še Geminidi in Tauridi. Tudi ta dva roja, ki sicer nista tako zelo aktivna, sta ostanka Halleyevega kometa, meteorji pa so kot ognjene krogle. Tudi v teh dneh, ko so noči jasne, se ozrite v nebo, boste videli, nekateri utrinki pustijo za sabo zeleno sled.
Verjetno poznate razliko med meteorjem in meteoritom? Meteor zgori v atmosferi, meteorit pa pade na tla. Pa morda veste, katera zvezda je v Orionu največja in najbolj rdeče sijoča? Ja, …. To je Betelgeuse.
Naj vam na kratko omenim še dva mita o Orionu, ki sta se skozi tisočletja stkala v ljudski domišljiji.
Prva zgodba govori o tem, kako je bil Orion samovšečen in hvalisav lovec. Tako zelo se je hvalil in se začel primerjati z bogovi, češ, da ga niti ena zver ne more ubiti, da je zaradi tega šel bogovom že prav na živce. Zlobna Hera je zato poslala nanj majhnega škorpijona, da bi ga zbodel in zastrupil. Orion je škorpijona prepozno opazil in ta ga je pičil še predno ga je Orion pokončal. Oriona je strup ubil, oba s škorpijonom pa sta bila postavljena na nebesni svod v opozorilo, da je samohvala nevarno početje. Smrtna sovražnika sta bila postavljena na različni strani neba, tako da takrat ko eden zahaja, drugi šele vzhaja in tako se v nedogled lovita po nočnem nebu.
Druga zgodba je žalostna in govori o nesrečni ljubezni in ranjenem ponosu. Orion je bil sin Pozejdona, boga morja. Bil je velik in močan lovec, bil pa je neverjetno lep. Tako lep, da ga ni bilo lepšega na vsej zemlji. Njegov oče ga je naučil hoditi skozi vsa morja tako, da četudi je bilo morje zelo globoko, je imel glavo vedno nad gladino. Vanj se je zaljubila Artemida, boginja lova, živali, narave in Lune, zato je zaradi svoje ljubezni začela zapostavljati svoje delo. Njenemu bratu dvojčku Apolonu, bogu Sonca, to ni bilo všeč. Nekega dne, ko je opazil Oriona, kako plava v morju, je naredil Sonce tako sijoče, da je bil Orion opazen kot majhna temna pika tam daleč na obzorju. Takrat je izzval svojo sestro Artemido, da naj, če je res tako dobra lokostrelka, zadane tisto piko. Artemida je bila zaradi izziva jezna, njen ponos je bil ranjen, ker je brat dvomil v njeno sposobnost, čeprav je slovela za najboljšo strelko med bogovi. Izstrelila je puščico in zadela tisto temno piko. Oriona je puščica ubila in kasneje isti dan je morje naplavilo njegovo truplo. Ko je Artemida spoznala, kaj je storila, se je žalostna pokesala ter izgubila vso voljo do življenja. Od takrat je Luna hladna in brez življenja. V spomin na svojega ljubega, je vzela Orionovo truplo in ga postavila na nebo. Označila ga je s sijočimi zvezdami, da bi ga vsakdo lahko videl. Zraven njega je postavila tudi njegova lovska psa, Velikega in Malega Psa, da mu v večnosti delata družbo.
Astrologinji in numerologinji Romani Pogorelčnik lahko pišete na info.sangrila@gmail.com
