“Mi bi morali govoriti o naših bučah, tistih, iz katerih so že nekoč pridelovali bučno olje, na severovzhodu Slovenije pa imamo tudi podatke o izrezovanju buč iz 60. let 20. stoletja. Na zadnji dan oktobra, na večer pred vsemi svetimi, so predvsem otroci, seveda ob pomoči starejših, izrezljali bučo, dali vanjo svečko in to postavili na vidno mesto pred vhod ali na ograjo. Seveda predvsem z otroškim navdušenjem in norčavim namenom, da bi druge prestrašili,” pravi muzejska svetovalka z etnološkega oddelka Pomurskega muzeja v Murski Soboti Jelka Pšajd.
Ustvarjalni navdih: Letos buče okrasite nekoliko drugače (foto)
Podatki so z Goričkega, po pripovedih iz Slovenskih goric pa so otroci na ta dan s tako bučo hodili do sosedov, da bi jih, ravno tako z otroško šegavostjo, prestrašili in zabavali. Vendar gre za posamezne primere, ki pa z nočjo čarovnic nimajo povezave, dodaja Pšajdova.
Sicer pa velja, da je običaj povezan s keltskim verovanjem, da je 1. november začetek novega leta in da na predvečer tega prehoda pridejo na zemljo vsi duhovi in mrtvi ter da naokoli letajo čarovnice. Tako jih je mogoče zadnje dni najti skoraj povsod, na takih ali drugačnih prireditvah. Le pri največji slovenski graščini, pri Gradu na Goričkem, kjer je bila pred desetletjem največja tovrstna prireditev, jih ni več. Tradicijo so prevzeli na dvorcu Rakičan pri Murski Soboti.
Buče za olje, likerje, marmelade …
Največ buč pa je še vedno v severovzhodni Sloveniji, iz njih pa stiskajo vse bolj cenjeno olje. Bučno olje namreč v Evropi pridelujejo predvsem v Pomurju, na slovenskem in avstrijskem Štajerskem, zahodnem delu Madžarske in severozahodnem delu Hrvaške.
Bučno olje v zadnjem času pridobiva vrednost in je vse bolj znano kot zelo kakovostno in predvsem zdravo. Štajersko-prekmursko bučno olje je zaščiteno z geografsko označbo in spada med najbolj nadzorovane specialitete Pomurja in Podravja, ob tem pa dobiva slovenska avtohtona sorta golica pomemben mednarodni ugled v zdravi kulinariki.
Za liter bučnega olja je potrebnih od 2,5 do 3 kilograma posušenih bučnic iz 30 do 40 buč, težkih od 5 do 8 kg. Ločimo toplo in hladno stiskanje, pri slednjem največja temperatura obdelave ne sme presegati 40 stopinj, za liter takega olja pa je potrebnih vsaj šest kilogramov semen. V večino oljarn lahko še vedno prinesete svoje seme, pomagate pri stiskanju in odnesete svoje olje.
Letošnja letina buč je bila slaba, pridelka je malo, je pa pri nekaterih zelo kakovosten. Cena je zato seveda višja. Letošnje seme bodo začeli stiskati šele okoli novega leta, takrat je kakovost najboljša.
Oljarn v Pomurju in Podravju je veliko, majhnih in precej velikih, zadružnih. Eni od njih oziroma njenemu lastniku Gorazdu Kocbeku s Stare Gore pri Svetem Juriju ob Ščavnici je uspel skok v najvišjo stavbo na svetu. Zanjo stisnejo olje iz slovenske golice z 90 let starim dedkovim mlinom po najstarejšem postopku, gostu pa olje pokapljajo na krožnik – po ceni evro za mililiter. In to v 122. nadstropju restavracije Atmosphere v stavbi Burj Khalifa v Dubaju. Kocbekovo olje seveda poleg domačih kuharskih zvezd uporabljajo po vsem svetu, tudi v restavracijah z Michelinovo zvezdico.
Danes so bučna semena oziroma olje sestavina številnih jedi, od bučnih semen za grizljanje, namazov, semen, oblitih s čokolado, bučnega pesta, likerjev, marmelade, rezancev, masla, peciva, testenin, salam, vloženega paradižnika in mil do sladoleda, pa še kaj bi se našlo.
Če prodajaš buče, jih lahko dobiš po buči
Obenem so buče zelo prisotne tudi v slovenskem jeziku, saj so del več frazemov. Tako gre opozoriti prebrisane, zvite in trde buče, ki drugim prodajajo buče, da jih lahko pri tem dobijo po buči.
