Način, kako je Marija Terezija prišla na prestol, je pogojeval njeno celotno kasnejšo vladarsko kariero. Kot ženska, ki v takratni patriarhalni družbi ni imela kakšnega posebnega mesta in vloge, si ju je morala sama izboriti. Pot ji je nekoliko utrl že njen oče Karel VI. s pragmatično sankcijo, ki ji je dala vsaj legalno podlago. Njeni nasprotniki so namreč pragmatično sankcijo sprejeli s figo v žepu, kar si je pokazalo takoj, ko je stari cesar umrl. Sledila je sedemletna avstrijska nasledstvena vojna, ki je razkrila marsikatere slabosti.

Ko si je Marija Terezija utrdila oblast, je sklenila, da bo vse dežele, ki jim je vladala, reformirala na način, da bi jih utrdila od znotraj in od zunaj in da nikoli več ne bi nastale razmere, v katerih bi bila njena oblast ali oblast njenih naslednikov ogrožena, je dejal Preinfalk.

Marija Terezija je bila človek nasprotij

Po eni strani je nasprotovala razsvetljenskim idejam, ki so takrat krožile po Evropi. Bila je konservativna, a se je zavedala, da mora do neke mere sprejeti te ideje, če hoče slediti času. Bila je tudi zelo pobožna katoličanka, a je kljub temu omejila moč Cerkve, vsaj kar se na državnem nivoju tiče.

Bila je tudi mati, kar jo je po besedah Preinfalka prav tako zelo zaznamovalo. Svojih 16 otrok, večina med njimi je dočakala odraslo dobo, je v kontekstu tedanjega časa imela tudi za sredstvo za doseganje političnih ciljev. Otroke je poročala glede na politične razmere in z njimi krepila politične vezi po Evropi. Največji uspeh je dosegla prav z najmlajšo hčerko Marijo Antoinetto, ki jo je povezala s Francijo, staro sovražnico Avstrije.

Ob prihodu na prestol je nekaj svetovalcev podedovala, večino pa si jih je izbrala sama. Imela je dobro žensko intuicijo, katero osebo mora izbrati za določeno področje, bila je tudi dovolj pametna, da je upoštevala nasvete svetovalcev. Imela je dober občutek za ljudi. Svoje je odigrala tudi propaganda takratnega časa, ki jo je predstavljala kot mater vseh njenih dežel. Igrala je na materinsko, žensko vlogo. Čeprav je bila ženska, ki ni bila predvideva, da bo kdajkoli prevzela prestol, se je dobro znašla v tej vlogi, znala je izkoristiti svoje potenciale in zmožnosti ter doumela, kaj je potrebno v danem trenutku, je še pojasnil višji znanstveni sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.

Želela si je uspeha in učinkovitosti

Marija Terezija z reformami ni želela samo utrditi oblasti, pač pa je hotela doseči, do bi bile dežele, ki jim je vladala, tudi učinkovite in uspešne. Gospodarske reforme je izvedla, da bi bila njena “država” bolj samozadostna, da ne bi bila odvisna od uvoza; kataster, popis prebivalstva, določanje hišnih številk, vse to je povezano tudi z nadzorom, da veš, s koliko ljudmi lahko razpolagaš glede vojske; določene razsvetljenske ideje so jo vodile k spremembi zakonov, recimo kazenskega zakonika, v katerem je odpravila mučenje. Prva njena odločitev pa je bila, da pošlje svojega odposlanca Haugwitza v dežele in ugotovi njihovo finančno stanje.

Vse reforme Marije Terezije so zajele tudi večino današnjega slovenskega prostora. Našim deželam je vladala kot dedna kneginja Koroške, Štajerske, Kranjske, Goriške. Njene reforme, kot so uvedba hišnih številk, nabornih okrajev, reforma vojske in šolstva, uvajanje novih kultur, upravne reforme, cerkvene reforme itd. so se odražale tudi v teh deželah.

Na njeno pobudo je bil ukinjen tisočletni oglejski patriarhat in nastala je goriška nadškofija, v začetnih razredih osnovne šole je uvedla slovenščino. Pri reformah je Marija Terezija naletela na različna nasprotovanja, ampak znala je – po eni strani s trdo roko in po drugi s postopnim uvajanjem – preprečiti nasprotovanje, medtem ko je njen sin Jožef II. hotel vse narediti naenkrat in takoj in je tudi zaradi tega naletel na hujše nasprotovanje kot ona, je še dejal Preinfalk.

Njene reforme imajo posledice še v današnjem času

Učinki reform Marije Terezije so se po oceni Preinfalka vlekli vse do leta 1918 in v določenih pogledih jih je prevzela tudi kraljevina Jugoslavija, nekatere sledi pa so se ohranile vse do danes.

Franc I. Štefan, soprog Marije Terezije, se ni želel vpletati v politične posle niti ga ni spustila zraven. Njegova vloga je bila, da ji je kot cesar omogočil neko samostojnost pri vladanju, bolj kot ne pa je bil formalnost. Je pa bil po drugi strani zelo uspešen gospodarstvenik v smislu, da se je zelo dobro spoznal na posle in je za habsburško hišo naredil temelj, na podlagi katerega so Habsburžani kot družina živeli vse do konca monarhije. Pomemben vidik v njunem odnosu je, da ni šlo za vnaprej dogovorjen zakon, opozarja Preinfalk.

Pruski kralj Ludvik II., ki je veljal za velika nasprotnika Marije Terezije, je o njej nekoč izjavil: “Naposled imajo Habsburžani dedca, pa še ta je ženska.” Na vprašanje, kako bi lahko to komentirali, je Preinfalk odgovoril, da Habsburžani pravzaprav niso veljali za odločne ali dobre vojaške stratege. Znan je rek, ki naj bi veljal za habsburško hišo: naj se drugi vojskujejo, ti avstrijska hiša pa se poročaj. In v tem smislu so delovali. S porokami so iskali dobra zavezništva, v vojnah pa so bili zmerno uspešni, odvisno predvsem od vsakokratnega vojskovodje.

Marija Terezija je pokazala več odločnosti kot njeni moški predniki. Mogoče je imela vzor tudi drugje, v Rusiji je takrat tudi vladala ženska, Katarina Velika, s katero sta bili zagotovo v stikih. Marija Terezija je imela tudi utopične ideje, da bi njena hči Maria Antonietta lahko uveljavila vpliv v Franciji in bi potem vladale tri ženske (v Rusiji, Avstriji in Franciji), a se ta računica kasneje ni izšla, je še dejal višji znanstveni sodelavec Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.