Komisija si po besedah Gombocove že nekaj let prizadeva h kandidiranju večjega števila žensk za ugledne položaje in nagrade, a še vedno obstaja občutek, da se stvari ne spreminjajo ali pa se zelo počasi. Poleg tega je v zadnjem letu raziskovalno delo žensk neprimerno bolj kot moških prizadela še epidemija, kar se bo pri napredovanjih in pridobivanju raziskovalnih projektov kazalo tudi v nekaj naslednjih letih.
“Še vedno je pogosto izražena skrb, da če bomo skušali karkoli spreminjati in povečati zastopanost žensk na višjih položajih, med nagrajenci ali akademiki, lahko s tem storimo krivico komu od moških. Obstaja strah, da bi s sprejetjem kakšnih posebnih ukrepov ženske dobile posebne ugodnosti in privilegiran položaj, se pa pogosto pozabi, da če so sposobnosti enako porazdeljene med oba spola, potem so zdaj moški tisti, ki so privilegirani,” je dejala Gombocova.
Kot je povedala Urška Arsenjuk, po podatkih Statističnega urada RS (Surs) delež žensk z naraščanjem kariernih položajev pada. Če je njihov delež med diplomantkami relativno visok in znaša več kot polovico, je teh precej manj že med docentkami, med rednimi profesoricami pa jih je le še tretjina. “Če so ženske v zadnjem obdobju naredile pomemben napredek v terciarnem izobraževanju, pa to ne velja več ko gre za karierno napredovanje,” je pojasnila Arsenjukova.
Na vodilnih položajih v 110 visokošolskih institucijah je kar v 74 na čelu moški, kar kaže na nizko zastopanost žensk na položajih moči in odločanja, precej podobna pa je tudi slika v javnih raziskovalnih organizacijah, kjer sta med 16 institucijami na čelu le dve ženski, še štiri pa so na položajih namestnic.
Razmere na ljubljanski univerzi je opisal rektor Igor Papič, ki je povedal, da se podatki pri njih v veliki meri skladajo s splošnimi podatki Sursa. Delež diplomantk je še v korist žensk, to pa se v korist moških obrne že pri asistentih, razmerje pa se za ženske drastično poslabšuje pri naslednjih stopnjah. To zlasti velja pri prehodu iz izredne v redno profesorico, ki jih je le še 31 odstotkov.
“Med 26 članicami univerze je le sedem dekanij in čeprav bi kdo pričakoval, da je boljše stanje na družboslovnih fakultetah, temu no tako. Tri od teh so namreč na naravoslovnih fakultetah,” je dodal Papič in povedal, da se je ob nastopu svojega mandata potrudil za to, da je imel dve prorektorici in dva prorektorja.
Nekdanja predsednica odbora za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti Tamara Lah Turnšek je predstavila razmere na tem področju. Med dobitniki dominirajo moški, a se razmere zadnja leta izboljšujejo, verjetno tudi po zaslugi tega, da je komisija spolno uravnotežena.
Število kandidat po njenih besedah sicer še vedno ostaja nižje kot kandidatov in je temu primeren tudi nižji delež nagrajenk, se je pa število ženk po letu 2013 začelo podvajati, čeprav to ne velja za najbolj prestižne Zoisove nagrade.
Predsednik Inženirske akademije Slovenije Marko Pleško nima težav z ženskami v svojih vrstah, saj ne opaža razlike, zakaj bi bile kakorkoli slabše od moških. Nekatere številke so po njegovem mnenju spodbudne vsaj v tem, da kažejo na izboljšanje, saj bi bilo škoda izločiti polovico človeškega potencialnega intelektualnega kapitala.
Na Institutu Jožef Stefan je po besedah Romane Jordan zaradi ukvarjanja s področjem naravoslovnih in tehniških znanosti nekako pričakovati, da je delež moških opazno večji. V letu 2019 sta na eno doktorico znanosti prišla skoraj dva doktoranta, na eno raziskovalko prideta več kot dva moška, na eno zaposleno na vodilnem položaju pa že kar tri in pol moškega.
“Vendar je naš moto ves čas, da izvajamo vrhunske raziskave, ne glede na spol, pri tem pa lahko seveda pride do nezavednega razlikovanja,” je priznala Jordanova, nekoč evropska poslanka. Glede slednjega je dejala, da ji do tega položaja brez ženskih kvot najverjetneje ne bi uspelo priti, a ji zaradi tega ni bilo nikoli nerodno.
Predstavnica ljubljanske filozofske fakultete Milica Antić Gaber je prepričana, da kandidatke za napredovanja in nagrade zagotovo so, verjetno nič manj kot je moških, težava pa je v tem, da jih ne vidimo ali jih celo namenoma spregledamo. Ženske, ki se izpostavijo, namreč tako v politiki kot na akademskem polju označijo za karieristke, zato čakajo, da bodo opažene, povabljene ali predlagane, medtem ko se moški dostikrat predlagajo sami ali jih promovirajo njihova homosocialna omrežja.
