Začelo vas je stiskati v prsnem košu, začutili ste neoprijemljiv strah, vendar namesto, da bi si ga priznali in si ga pobližje ogledali, ste v naslednjem trenutku začeli z racionaliziranjem:
“Pa saj, če dobro premislim, sploh ne rabim psihoterapije. Saj moje težave niso tako hude … Pravzaprav mi nič ne manjka, mnogi imajo še veliko večje probleme. Moram biti zadovoljen/zadovoljna s tem, kar imam … Poleg tega je to velik strošek in ne vem, če si ga lahko privoščim.
Tako ste sami sebi dali odpustnico in poslali sporočilo, da vas ne bo na terapijo. Morda pa vas je strah tako zelo ohromil, da niste zmogli niti tega. Enostavno se niste pojavili in imeli slabo vest, ker vas je terapevt čakal zaman. Morda niti slabe vesti niste imeli. Ali pa ste bili naročeni na partnersko terapijo in je bila vaš partner tisti, ki si je premislil zadnji hip. Nakar ste odpovedali srečanje, čeprav ste si sami želeli priti. Na nek način pa vam je to tudi ustrezalo, ker se vam ni bilo treba soočiti z lastnimi strahovi, poleg tega pa mu boste od sedaj naprej lahko očitali: “Pa saj sem ti rekla, da bi morala iti na terapijo. “
Pa si pobližje poglejmo te strahove.
Roko na srce, prihod na prvo uro psihoterapije je vsekakor korak, ki terja kar nekaj poguma. Kot terapevtka sem bila tudi sama večkrat v vlogi klientke, zato vem, kako je, ko prvič potrkaš na vrata terapevtske pisarne.
Roko na srce, prihod na prvo uro psihoterapije je vsekakor korak, ki terja kar nekaj poguma. Kot terapevtka sem bila tudi sama večkrat v vlogi klientke, zato vem, kako je, ko prvič potrkaš na vrata terapevtske pisarne.
Strah pred neznanim
Vsekakor je na delu strah pred neznanim, ko ne veš, kaj lahko pričakuješ. Kako se bom počutila ob terapevtu? Se bova ujela? Bo izpolnil moja pričakovanja? Me bo spraševal stvari, ob katerih bom čutila nelagodje, morda me bo sram …
Na uvodnem srečanju se ta strah navadno hitro razblini.To je predvsem spoznavne in informativne narave. Namenjeno je temu, da spoznate terapevta, njegov način dela in mu poveste, kaj je razlog vašega prihoda.
Najbrž vas bo vprašal tudi, zakaj ravno zdaj, kako si predstavljate terapevtski proces, kaj pričakujete od njega, kaj bi radi v terapiji dosegli.
Najbrž vas bo vprašal tudi, zakaj ravno zdaj, kako si predstavljate terapevtski proces, kaj pričakujete od njega, kaj bi radi v terapiji dosegli.
Glede na to, da vas vidi prvič, bodo vprašanja najbrž bolj splošna. Pa tudi, če vas vpraša kaj, o čemer še ne bi želeli govoriti, mu to lahko mirno poveste. V terapevtskem procesu je klient tisti, ki ima nadzor. O čem, koliko in kdaj bo govoril. Terapevta imate pravico vprašati, karkoli vas zanima (kako dolgo že dela, ima družino ipd.).
Po uvodnem srečanju si boste verjetno že lahko odgovorili na naslednja vprašanja: Je to človek, ki mu bom lahko zaupala? Je dovolj strokoven? Se ob njem počutim varno, slišano, razumljeno in sprejeto? Bi s tem terapevtom lahko zgradila varen terapevtski odnos? Bi se sčasoma (če se zdaj še ne) ob njem lahko počutila sproščeno? Če ste na zgornja vprašanj odgovorili pritrdilno, potem je smiselno, da vstopite v terapevtski proces.
Strah pred stigmo
Žal so težave v duševnem zdravju še vedno povezane s stigmo. Situacija se počasi izboljšuje, k temu pripomore tudi vedno večja ozaveščenost ljudi in vsak vpliven posameznik, ki javno spregovori o svojih težavah. Stigma zaradi težav v duševnem zdravju se deli na socialno in osebno. O socialni stigmi govorimo, kadar so ljudje, ki zberejo pogum in razkrijejo, da imajo bodisi shizofrenijo, depresijo, anksiozno motnjo, motnjo hranjenja … lahko deležni izključevanja ali diskriminacije v socialnih krogih ali na delovnem mestu. Osebna stigma pa se kaže kot močan sram, ki posamezniku preprečuje, da bi poiskal strokovno pomoč.
“Če grem na psihoterapijo, potem bo potrjeno, da je z mano nekaj narobe, da sem duševno bolan, da sem slabič, da nisem sam sposoben reševati svojih težav. In če ljudje izvejo za to, kaj si bodo mislili?”
To so tipična izkrivljanja, ki se pojavijo zaradi premajhne informiranosti. Težja duševna stanja (shizofrenija, bipolarna motnja, velika depresivna motnja) so po večini domena psihiatrije in farmakologije, se pa kombinirajo tudi s psihoterapijo. V svoji praksi se srečujem predvsem z ljudmi, ki:
- so se znašli v težkem življenjskem obdobju,
- imajo težave pri obvladovanju vsakodnevnega stresa (tudi pozitivni dogodki, so lahko stresni),
- težave v medosebnh odnosih,
- težje izražajo ali obvaldujejo svoja čustva,
- jih hromijo nerazumljivi strahovi,
- se borijo z anksioznostjo in depresijo,
- so doživeli zlorabo, travmo,
- bi radi bolje razumeli sebe in se znebili škodljivih vzorcev,
- ne zmorejo oditi od doma, se odcepiti od staršev,
- si želijo izboljšali svojo samopodobo,
- imajo težave v partnerstvu, pri vzgoji otrok,
- se bili nezvesti oni ali partner,
- občutijo notranjo praznino,
- so se znašli pred težko odločitvijo ….
Ker terapije potekajo v zaupnem okolju in smo terapevti zavezani k molčečnosti in varovanju osebnih podatkov, ni bojazni, da bi kdo izvedel, da hodite na psihoterapijo. Razen, če mu boste to povedali sami.
Če hodite na psihoterapijo niste slabič, le svoje življenje jemljete dovolj resno, da ste pripravljeni delati na sebi, da bi ga obrnili na bolje.
Strah pred terapevtovim obsojanjem
Živimo v obsojajoči družbi, ljudje odločno (še posebej na forumih) izražajo svoja mnenja o stvareh, ki se jih tičejo, še raje pa o tistih, ki se jih ne. Obsojanja smo deležni tudi od naših bližnjih; partnerja, sorodnikov in prijateljev. Neredko dobimo tudi kakšen “dobronameren” nasvet, čeprav ga sploh nismo hoteli. Želeli smo biti le slišani in razumljeni. Zato se bojimo, da nas bo sedaj obsojal še terapevt. Tega se bojimo še toliko bolj, če smo bili že kot otrok deležni veliko graje, obsojanja s strani staršev ali drugih pomembnih oseb.
Terapevt je zadnja oseba, ki vas bo obsojala, saj bi to delovalo antiterapevtsko. Ravno njegovo brezpogojno sprejemanje, kamor sodi tudi neobsojajoča drža, je tisto, kar zdravi.
Če se vam zdi, da so nekatere vaše misli, čustva in dejanja nesprejemljiva, čudaška ali sramotna, pomislite, da je terapevt z dolgoletno prakso videl že toliko najrazličnejših človeških stisk, da ga le malokaj lahko še vrže iz tira. Kar se vam mogoče zdi nezaslišano, je terapevt videl že mnogokrat. “Človek sem, nič človeškega mi ni tuje”, je rekel že Terencij pred več kot 2000 leti. Tudi terapevt je le človek, ki ima svoje omejitve in če bodo vaše težave presegale njegove zmožnosti in kompetence, vas bo napotil drugam.
Včasih se zdi zelo tvegano govoriti o svojih najglobljih mislih in občutkih ali razkriti najbolj ranljive dele svojega življenja.
Da smo v terapevtskem odnosu lahko odprti, je zato potrebno najprej zgraditi zaupen terapevtski odnos, to pa je proces, ki zahteva svoj čas.
Strah pred soočenjem s težavami
Če težavo ignorirate, ne bo izginila, ravno obratno, postajala bo čedalje večja in težje obvladljiva. Včasih se je res težko soočiti s tem, da imamo na primer težave v zakonu. Morda sta se s partnerjem odtujila, se prepirata zaradi vedno istih stvari, sumite, da ima afero … Glede na raziskave par v povprečju poišče terapevtsko pomoč šele po šestih letih, odkar se pojavijo težave. (?!) Tudi posamezniki se po mojih izkušnjah že precej dolgo mučijo, preden se odločijo za ta korak. Vsi pa vemo, da večji kot je požar, težje ga je pogasiti.
Vaše telo že zdaj ve za vse vaše težave in če jih ne boste ozavestili, jih bo moralo še naprej samo nositi. Ko bo breme pretežko, boste zboleli; fizično in / psihično. Rek “Česar ne veš, te ne boli” tukaj ne velja. Z večjim zavedanjem boste dobili več nadzora nad svojim življenjem in tako bo manj možnosti, da bi skrenili v neželeno smer.
Strah pred bolečino
Ljudje smo evolucijsko programirani tako, da se izogibamo bolečini in težimo k ugodju. Ko pomislimo, da bi šli na psihoterapijo, pogosto pomislimo, da bomo tam kopali po svoji boleči preteklosti in se soočali s svojimi starimi, že davno zakopanimi bolečimi občutki. Zakaj bi torej mučili sami sebe, če ni nobene potrebe? V bistvu pa je ravno to, da si ne dovolimo čutiti vseh čustev, tudi tistih bolečih, tisto, kar je v resnici boleče in zdravju škodljivo. Čustva so namreč energija, ki mora biti sproščena, drugače se kopiči v našem telesu in nam povzroča fizične in psihične težave. Poleg tega ravno tista najbolj boleča čustva nosijo pomembne informacije o naših nezadovoljenih potrebah, v sedanjih in/ali zgodnjih odnosih s pomembnimi drugimi. In kopanje po starih travmah in drugih bolečih doživetjih ni nikoli samo sebi namen. Ukvarjamo se izključno s tistimi vsebinami, ki nam povzročajo težave še v sedanjosti.
Strah pred spremembo
Ljudje smo navezani na svoje stare vzorce, četudi nam ne koristijo, saj razmišljamo, čutimo in se vedemo na določene načine že vse svoje življenje. Na ta način smo nekoč vzpostavljali odnose s pomembnimi drugimi, zato nam ti vzorci predstavljaj tudi način, kako biti v odnosu, imeti stik, četudi nefunkcionalen. Če so bili ti vzorci nekoč naše preživetvene strategije (otrok brez odnosa ne preživi), torej so nam koristili, nam zdaj lahko delajo škodo. Če smo se na primer v otroštvu zaradi nefunkcionalnih staršev naučili, da se lahko zanesemo le nase, da so odnosi nevarni in večino časa preživeli v svojem domišljijskem svetu, je bil to takrat za nas način preživetja. Sedaj pa nam predstavlja oviro, da bi zgradili zdrav intimen partnerski odnos.
Ampak že sama misel, da bi nekoga spustili v svoj intimni svet, se zdi grozljiva. Naša odmaknjenost se zdi varna, domača in poznana, čeprav smo zaradi nje neznansko osamljeni in hrepenimo po čustveni bližini. Terapija nam ponuja varen poligon, kjer lahko vadimo varno navezanost in čustveno bližino. Podobno, kot bi se vožnje z avtomobilom najprej učili na parkirišču z inštruktorjem. Ko dosežemo spremembo najprej v terapevtskem odnosu, jo lahko nato prenesemo še na ostale odnose, oziroma suvereno zapeljemo na cesto.
Od določenega četudi nefunkcionalnega vedenja pa imamo tudi neko korist, temu se strokovno reče sekundarna korist. Če to vedenje spremenimo, se odpovemo tudi tej koristi. Vzemimo na primer, da v odnosih radi prevzemamo vlogo žrtve. Za svojo nesrečo krivimo druge in se smilimo sami sebi.
“Nezadovoljna sem v svoji službi. Če ne bi prekinila šolanja zaradi otrok, bi lahko končala faks in sedaj imela boljšo službo. Tako pa nimam nobenih možnosti za kaj boljšega.”
Kaj ima ta gospa od tega da ostaja v vlogi žrtve? V resnici ima možnosti. Njeni otroci so že tako veliki, da bi lahko ob delu končala fakulteto. Njen mož bi lahko prevzel večji del gospodinjstva. Glede na to, da se njemu zaradi otrok ni bilo treba odpovedati karieri, bi bilo to pravično. Vendar se bo, če nadaljuje s šolanjem, morala odpovedati svoji vlogi žrtvujoče se matere, iz katere črpa občutek osebne vrednosti. Soočiti se bo morala s svojimi dvomi, ali je dovolj inteligentna in sposobna, da konča šolanje in kar je še težje, konkurira na trgu delovne sile. Če v terapiji vse to ozavesti, bo morala izstopiti iz svoje cone udobja, kar pa nikakor ni lahko.
In če partner noče na terapijo?
Potem pridite sami. Zelo verjetno je, da bo partnerja zanimalo, kaj se dogaja na vaši terapiji in vas bo o tem spraševal. Lahko, da ga je enostavno strah, da še ni pripravljen, si noče priznati, da imata težave ali pa jih enostavno ne občuti tako kot vi. Morda se vam bo kasneje pridružil, morda tudi ne.
Nikogar ne morete prisiliti, da dela na sebi in svojem partnerskem odnosu, če tega sam ne želi. Če ga boste privlekli na terapijo, bo samo še slabše, saj bo najbrž sabotiral proces. Naj nikar ne hodi le zaradi vas, ampak zaradi sebe in zaradi vaju.
Če čutite željo in potrebo, da bi delali na sebi, potem partnerjeva nepripravljenost ne more biti izgovor, da tega ne storite.
Če ne boste tvegali in prišli na prvo uro, nikoli ne boste vedeli, kako bi lahko bilo. Morda ugotovite, da to ni za vas, morda pa veliko pridobite. Govorite lahko samo o tem in toliko, kot želite in terapijo lahko kadarkoli prekinete. Morda si lahko naslednjič, ko vas bo imelo, da bi odpovedali prvo srečanje rečete: Samo strah me je in to je nekaj normalnega.
Marija Remškar
zakonska in družinska terapevtka
