Zaljubita se dva različna posameznika, a tej v fazi različnost njunih osebnosti, pričakovanj, interesov, reagiranj ni pomembna, saj slišita travo rasti. Strastno se predajata eden drugemu in vse ostalo ni pomembno. Zaživita skupaj, metuljčki pobegnejo neznano kam, ostaneta takšna kot sta v resnici. Začne se prilagajanje in oblikovanje odnosa, ki bolj ali manj ‘pije vodo’. Ne sprašujeta se kaj dosti, kako lahko na zdrav način komunicirata in sodelujeta, temveč nekako pustita, da ju odnaša tok skupnega življenja.
Par dobi otročka. Se ga veselita, skupaj ga previjata, ponoči vstajata, četudi on dela do poznih večernih ur in je popolnoma neprespan in izčrpan. Ona se po nekaj mesecih počuti prazno, naveličano, večinoma je sama po cele dneve z dojenčkom in pravi, da je zgolj nekakšna mlekarna in da ni več ženska, kot je nekoč bila. Oba postajata zagrenjena, jezna eden na drugega, odtujevanje se začne.
Intimnost izgine …
Intimnosti ni, četudi so po porodu in nekaj mesecih od tedaj vsi šivi izginili, brazgotine so se lepo zacelile, ona še vedno, ko on predlaga, da bi se objela in se ljubila, izgovarja, da jo še vse boli. Tako mine kar lepo število mesecev. Poprej spolno zelo aktivna ženska, ki je dajala pobudo za ljubljene še dolgo v nosečnost, je, kot sama pravi, ostala brez libida. Porod in prihod novega člana družine res razdre poprej oblikovan partnerski odnos. Na ramenih obeh partnerjev je ali bosta zmogla toliko nove privrženosti in želje po oblikovanju zdravega družinskega vzdušja in partnerstva, kar je zagotovo tudi najboljše gnezdo za dojenčka. Kajti, naši otroci nezavedno posrkajo vase naša občutenja, žal tudi našo jezo, žalost, zagrenjenost, razočaranje. Polni so naših težkih čustev, a ne vedo kaj z njimi narediti, pa so nemirni, jokavi, razdražljivi. Vam je kaj znano? Zagotovo, saj je res ogromno parov, ki naredijo to začetniško napako, da se po rojstvu otroka nočeta, ne moreta ali ne znata več partnersko osrečevati. In s tem se tlakuje pot v še eno nesrečno družino, v kateri bo otrok iskal neprimerne načine osvoboditve obremenjujočih čustvenih stanj staršev.
Z malo poguma, vztrajnosti in odločitve, da stopita skupaj na pot novega in srečnega partnerskega odnosa, lahko pričakujete tudi umirjenega, zadovoljnega in nasmejanega otročka. Enostavno.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
