Več kot 14 odstotkov moških je že kdaj imelo težave z uriniranjem. Pa ne, da je bilo z njihovim telesom kaj fizično narobe – vse je bilo v njihovih glavah. Gre za medosebno tesnobo, ki se ji medicinsko pravi parureza. Najbolj pomembno pri zdravljenju je, da veš, da v tem zosu nisi sam. Kar polovica od zgoraj omenjenih moških redno, vedno znova trpi zaradi tega.

Simptomi sramežljivega mehurja

Oseba s parurezo ima velikokrat občutljivo, sramežljivo osebnost in jo je strah kritike drugih, vendar to niti slučajno ne drži za vse bolnike. Parureza se lahko pojavi v blagi, srednji ali hudi obliki. Simptomi hude parureze lahko vključujejo:

–          Potrebo po popolni zasebnosti na stranišču.

–          Strah, da bodo drugi slišali, kako tvoj urin pade v stranišče.

–          Strah, da bodo drugi zavohali tvoj urin.

–          Negativni samonagovor, medtem ko skušajo lulati, na primer »Ne morem. Nikoli ne bom lulal. Tak bedak sem.«

–          Nezmožnost lulanja v javnih straniščih ali v domovih drugih ljudi.

–          Nezmožnost lulanja, ko so prisotni drugi.

–          Nezmožnost lulanja doma, ko imaš goste.

–          Nezmožnost lulanja, ko je kdo pred vecejem.

–          Živčnost, ko moraš na vece.

–          Odklanjanje pijače, da ti ne bi bilo treba lulat.

–          Izogibanje potovanjem in družabnim dogodkom.

Kako sprostiti sramežljiv mehur

Sramežljiv mehur je fobija in ker jo ima tisti, ki za njo trpi, v glavi, je zdravilo preprosto. Moraš ugotoviti, kako prilagoditi možgane. Najprej poišči varno stranišče, kjer lahko sproščeno opravljaš svoje posle. Potem postopoma vključi druga stranišča, kjer si najprej samo umiješ roke in odideš, ne da bi poskusil lulati. Pojdi po majhnih korakih. Na javnih straniščih lahko poskusiš poslušati glasbo na mp3 predvajalniku, ki te bo sprostila – in prav tako mišice, ki blokirajo tvoj mehur.

Če to ne pomaga, se lahko poslužiš bolj naprednih tehnik, kot je terapija postopnega izpostavljanja. Gre za program, ki rešuje problem korak za korakom. Najprej si zapiši, kje lulaš najlažje in kje najtežje. Za začetek poskusi tam, kjer ti je najmanj neprijetno, večina ljudi je najbolj sproščena doma. Dobro je, če imaš »partnerja za lulanje«, ki te podpira. Seveda mu moraš zelo zaupati, lahko je družinski član ali dober prijatelj. Prosi ga, naj bo blizu kopalnice, potem poskusi urinirat. Ko se sprostiš, naj pride bližje (in nikar ne beri tega kot hecno namigovanje, ker gre za resne zadeve). Po nekaj poskusih,  ko te partner ne moti več, poskusi urinirati čim bolj naglas; lulaj v vodo na dnu stranišča.

Najbolje bo ta terapija delovala, če jo boš redno izvajal. Izboljšanje bo vidno šele okoli dvanajstega poskusa. Preden »vadiš«, spij veliko vode. Ne govori si negativnih stvari, ko poskušaš lulat, ne pozabi, da je parureza družbena fobija, nisi nenormalen ali edini.