Otroško igrišče. Dva otroka se želita igrati z isto lopatko. Nenadoma je slišati glasno vpitje. Ženska glasno vpijoč teče proti otrokoma, pograbi lopatko iz rok enega otroka in jo ponudi drugemu otroku. “Moraš deliti!,” okrega svojega otroka. Medtem ko njen sin začne jokati, je drugi otrok zmeden. Negotovo poprime za lopatko. Ne ve, kako bi se obnašal.
Prizori, kot je opisan zgoraj, se dogajajo vsak dan, na vseh mogočih otroških igriščih po svetu. Zakaj mama ni pustila, da bi otroka sama med sabo rešila konflikt? Kaj bi se v najslabšem primeru zgodilo med njima? Vse pogosteje starši posegajo v igro in druga socialna srečanja svojih otrok, ne da bi imeli za to kakšen poseben razlog, piše časopis Focus.de. Posegajo, da bi odstranili potencialne ovire in težave, preden bi se njihov otrok lahko ob njih spotaknil. To novo generacijo otrok strokovnjaki imenujejo “starši kosilnice” in spadajo v družino “helikopterskih staršev”. Ta slednji, že dobro poznani izraz, opisuje starše, ki so pretirano skrbni in zaščitniški do svojih otrok, podobno kot helikopter, ves čas lebdijo nad svojim podmladkom, da bi ga zaščitili pred potencialnimi nevarnostmi.
“Starši kosilnice” svojim otrokom odstranjujejo ovire na poti
Izraz “starši kosilnice” je precej nov. Pojavil se je, ko je lani avgusta nek učitelj, ki je želel ostati anonimen, na spletni strani wearetheacher.com opisal svoje izkušnje s starši in šolarji. Pojem “starši kosilnice” je opisal takole:
“Starši kosilnice naredijo vse, kar je potrebno, da bi svoje otroke zaščitili pred težavami, neuspehi in spori. Namesto da bi svoje otroke pripravili na najrazličnejše izzive, skozi katere bodo šli v življenju, jim težave odstranjujejo, da jih njihovi otroci sploh ne bi občutili.”
Vse to se sicer sliši neškodljivo, toda učitelj nadaljuje pojasnjevati:
“S tem ko vzgajamo otroke, ki so doživeli le redke težave in prepreke, v resnici ne ustvarjamo srečnejše generacije otrok. Ustvarjamo generacijo, ki nima pojma, kaj naj naredi, ko naleti na težave. Generacijo, ki že ob misli na neuspeh zagrabi panika, ali pa popolnoma otrpne. Generacijo, za katero je neuspeh tako boleč, da poseže po premostitvenih mehanizmih kot so odvisnost, prevalitev krivde, ponotranjenje.”
Tudi neka profesorica z ameriške univerze v Pittsburghu v svojem blogu opisuje izkušnje s “starši kosilnicami” in to, kako tak stil vzgoje vpliva na otroke:
- Ne razvijejo nobene lastne motivacije in nimajo nobenega lastnega zagona, kajti vedo le, kako slediti poti, ki so jim jo pripravili njihovi “starši kosilnice”
- Niso sposobni sprejemati ne manjših ne večjih odločitev, ne da bi se pri tem zanašali na pomoč drugih
- Ves čas jim je posredovano sporočilo, da niso dovolj dobri, da bi sami reševali svoje probleme
2. DEL prispevka o “starših kosilnicah”, o tem, kakšno škodo delajo svojim otrokom, in kako to prenehati početi, bomo objavili JUTRI!
