Sem mati hčerke, ki je poročena in ima tudi sinčka starega dve leti. Vsa navdušena sem bila ob rojstvu moje hčerke in sanjarila kakšno življenjsko pot bo imela. Planirala sem njeno izobraževanje, se veselila njenih uspehov in prevzemala bolečino pri njenih padcih. Trudila sem se in ji nuditi vse kar jaz v mladosti nisem imela, tako v materialnem kot v čustvenem smislu. Vendar je izbrala svojo pot in se kmalu poročila.
Pridobili smo novega člana družine – zeta. Fant je iskren, dober in pošten. Toda izhaja iz drugega okolja in njegova vzgoja je drugačna. Med nas je prišel tudi prelepi vnuček in tako kot vse babice sem se tudi jaz popolnoma predala čustvom brezpogojne ljubezni. To bi bilo vse lepo in prav, toda stvari so se zelo zakomplicirale. Kot prvo sem hvala bogu šla po poti osebne rasti in stvari razumem malo drugače, če tega ne bi bilo, bi sedaj žal trpeli vsi skupaj, predvsem pa jaz, ker imam veliko potrebo prevzemati krivdo in bolečino drugih nase.
Sedaj pa vam bom ponudila nekaj priporočil, kako pravilno ravnati v nastalih situacijah:
– kot mati je potrebno, da otroka naučimo samostojnosti, zaupanja vase in občutka varnosti. Ne pa, da ga kar naprej sprašujemo kje je, kaj počne in kaj se pogovarja. S temi vprašanji dokazujemo, da otroka še vedno nismo spustili, mu ne zaupamo in želimo, da je od nas odvisen. No, ampak to se še da.
– kot tašča pa je že bolj zapleteno. Podzavestno jim želimo dobro, jim neprestano svetujemo, se vtikamo v njihove nesporazume itd.. To je velik problem, sploh če živimo skupaj. Pri prvem prepiru med mojo hčerjo in zetom sem doživela šok in reagirala zelo burno in zaščitniško do moje hčere. Nimam nobene pravice in nikoli ne vemo, kaj je dejansko srž problema med dvema. Ja, to je že umetnost.
– toda biti babica in se ne vmešavati v vzgojo, sploh če živiš skupaj je pa skoraj znanstvena fantastika. Odnos do vnuka je povsem drugačen kot odnos do hčere. Pri hčerki sem bila jaz odgovorna za vzgojo, tukaj ta občutek zvodeni in imaš čas samo za lepa čustva in nežnost. Prvi hud verbalni izpad hčerke in zeta na vnuka je bil zame šok. In vsak naslednji še hujši.
Zakaj so se mi pojavljali težki občutki, strahu, bolečine, jeze in nemoči. Zakaj bi starše najraje zadavila in otroka zaščitila, ga skrila v vato? Zakaj ga neprestano opazujem kako reagira itd… ?
Zato ker sem imela v otroštvu sama veliko fizičnega in psihičnega nasilja. Zato, ker na terapijah slišim veliko tega in vidim katere bolezni povzroča takšno vedenje. Zato, ker se bojim, da bo povzel etikete in vzorce, ki bodo destruktivno vplivali na njegovo življenje itd… Predvsem pa je to moja učna ura, kako prepoznavati svoje še ne počiščene strahove iz preteklosti, s ThetaHealingom gre so hitro in kvalitetno. Ne vem, kako bi bilo, če tehnike ThetaHealing nebi poznala in se ne bi izobraževala na tem področju. Moja mlada družina namreč njihove nesporazume dojema povsem drugače, saj nimajo takšnih izkušenj v življenju, kot jih imam jaz. Ne gledajo na stvari tako tragično in grozno, kot jih vidim jaz.
Žal pa je situacija takšna, da smo prisiljeni v večini primerov bivati skupaj, zato vam priporočam, ne glejte življenja mlajših skozi svoje oči, saj oni gledajo na to čisto drugače, mi jih s svojo zgodovino samo obremenjujemo.
Naučiti se biti mati, tašča in babica je življenjska modrost!
AVTORICA ČLANKA: Edita Tomič – Grafologinja in praktik Theta Healinga
Sem izobražena grafologinja in se ukvarjam z analiziranjem pisave, ki izdaja posameznikov karakter. Ukvarjam pa se tudi s Theta Healingom, s katerim aktiviram spremembe pri DNK-ju in tako pomagam ljudem, da spremenijo svoje življenje. Obiščite moji spletni strani: 
www.grafologija.si in www.osebnostna-rast-in-odnosi.com
