Študija z naslovom Ocena ekonomskih in podnebnih učinkov zamud pri izvajanju energetske politike Slovenije, ki so jo danes celovito predstavili na GZS, temelji na primerjavi scenarijev iz dveh dokumentov.
Prvi je Strategija razvoja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki so jo lani pripravili v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in po besedah Jožeta P. Damijana iz družbe Grant Thornton predstavlja “strokovni konsenz” o prihodnjem razvoju elektroenergetskega sistema, drugi pa Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), ki je trenutno v postopku posodobitve.
Osnovna ugotovitev strategije SAZU je bila, da bi veliko vrzel med pričakovano porabo električne energije do 2050 in proizvodnjo najbolje pokrili z gradnjo nove nuklearke v Krškem (Jek 2) ter uporabo hidroelektrarn, sončne in vetrne energije, biomase in plinskih elektrarn za izravnavanje sistema. Tako bi vrzel, ki bi v najslabšem primeru lahko do 2050 na letni ravni dosegla 19 teravatnih ur, praktično v celoti pokrili in dosegli minimalno uvozno odvisnost.
Obenem so proučili dva scenarija NEPN za čas po izstopu iz energetske rabe premoga v 2033. Prvi je nadomestitev izpadle proizvodnje električne energije z obnovljivimi viri (OVE) in energijo iz uvoza (ta bi verjetno večinoma temeljila na plinu in premogu), drugi pa poleg OVE vključuje še Jek 2. Ugotovili so, da niti drugi scenarij ne pokrije vseh pričakovanih potreb po elektriki v Sloveniji do 2050.
V primeru scenarija SAZU bi se stroškovna cena v slovenskem elektroenergetskem sistemu ustalila pri okoli 80 evrih za megavatno uro, v primeru uporabe dražje jedrske tehnologije pa bi bila za do 10 odstotkov višja. Že v primeru štiriletne zamude pri priključitvi Jeka 2 na omrežje, torej v 2039 namesto v 2035, pa bi se v tem štiriletnem obdobju zvišala za med 40 in 60 evrov.
V primeru scenarijev iz NEPN bi bila do 2050 stroškovna cena v primeru nadomestitve proizvodnje iz Termoelektrarne Šoštanj z OVE in uvozom višja za 50 evrov, v primeru vključitve še nove nuklearke v Krškem pa za 30 evrov.
Končna cena za odjemalce pa bi bila po scenarijih NEPN lahko v primeru uporabe le OVE z uvozom energije do 2050 glede na scenarij SAZU višja za okoli 100 evrov ali več kot 50 odstotkov, ob vključitvi Jek 2 pa za približno pol manj.
Že samo štiriletna zamuda pri dokončanju Jek 2 v primeru scenarija SAZU bi v času od 2035 do 2039 povzročila kumulativno za 2,5 milijarde evrov dodatnih stroškov za gospodarstvo in prebivalstvo, so prepričani avtorji študije.
V primeru strategije NEPN s kombinacijo OVE in jedrske energije bi bili dodatni stroški glede na scenarij SAZU brez zamud do 2050 kumulativno višji za 10 milijard evrov, v primeru uporabe le OVE in pokrivanja manjkajoče energije z uvozom pa bi dosegli 20 milijard evrov.
Damijan je ob tem zatrdil, da je edina pot do resnega razogljičenja elektroenergetskega sistema zamenjava elektrike iz premoga z elektriko iz jedrske energije ob uporabi hidro energije in ostalih OVE. Po scenariju SAZU bi izpuste toplogrednih plinov do 2050 lahko tako zmanjšali za 60 odstotkov, v vseh ostalih scenarijih bi bilo zmanjšanje manj izrazito. Ob nadomestitvi le z domačimi OVE in z uvozom bi zmanjšanje doseglo 35 odstotkov.
“Več OVE v energetski mešanici še ne pomeni razogljičenja. Pravo razogljičenje je uporaba jedrske in hidroenergije,” je povedal Damijan.
Energija je danes bistvena za gospodarski razvoj. Če nimamo dovolj energije in cene energije niso dovolj ugodne, ne moremo govoriti o konkurenčnem gospodarstvu, je ekonomist dejal ob koncu predstavitve. Zanesljivo oskrbo s cenovno dostopno elektriko je ob sočasnem razogljičenju možno doseči le s pravo kombinacijo virov, ki so zanesljivi in imajo nizko lastno ceno, je prepričan. Takšen vir vidi predvsem v jedrski energiji.
V nasprotnem primeru se boji deindustrializacije, kar da bo imelo negativne učinke na BDP. Glede na velik pomen energetsko intenzivne industrije in proizvodnje materialov za celotno gospodarstvo bi bil ta učinek po izračunih v študiji lahko zelo velik. Že ob 10-odstotnem zmanjšanju proizvodnje bi lahko dosegel dva odstotka BDP, v primeru selitve proizvodnje v druge dele sveta pa bi le naraščal.
Generalna direktorica GZS Vesna Nahtigal je povedala, da je študija potrdila njihove skrbi v času, ko se industrijska proizvodnja zaradi visokih cen energije že krči. Želi si, da bi bila študija podlaga za čim hitrejše nadaljevanje pogovorov z vsemi odločevalci v okviru strateškega sveta za energetski prehod, da bi jo vključili v NEPN in da bi gospodarstvo končno dobilo jasno sliko, kaj lahko na področju oskrbe z energijo pričakuje.
“Na te odgovore čakamo predolgo,” je bila jasna. Povedala je še, da želi biti gospodarstvo enakovreden partner v teh pogovorih in da podpira pravo mešanico vseh sodobnih virov, ob jedrski tudi OVE.
