Kot ekipa strokovnjakov pojasnjuje v strokovni reviji Frontiers in Medicine, približno 2300 let stare mumije niso odprli. Veličastne grobne pridatke je razkrilo rentgensko slikanje z računalniškim tomografom.
Mumija, ki so jo leta 1916 odkrili v Gornjem Egiptu, izvira iz ptolemajskega obdobja iz okoli 330 pr.n.št. Od odkritja je hranjena v Egiptovskem muzeju v Kairu. Na podlagi računalniške tomografije so po pisanju nemške tiskovne agencije dpa raziskovalci ugotovili, da gre za mumijo dečka, starega približno 15 let in visokega 1,3 metra. Umrlemu so med drugim v usta položili zlat amulet v obliki jezika, ki naj bi mu v onostranstvu omogočal, da bi lahko govoril.
Mumija je bila okrašena z 49 amuleti, lepo razporejenimi v treh vrstah med gubami povojev in v telesni votlini, je povedala Sahar Salim, profesorica medicine na Univerzi v Kairu in vodja študije. Amuleti so izdelani iz zlata, poldragih kamnov, žgane gline in keramike. “Njihov namen je bil zaščititi telo in mu dati moč v posmrtnem življenju,” je dodala.
V Starem Egiptu so verjeli, da duh po smrti v onostranstvu živi naprej. Vstop v onostranstvo pa je bil mogoč šele po nevarnem potovanju skozi podzemlje in po sodbi zadnjega sodišča. Zato so si sorodniki in balzamatorji prizadevali, da bi pokojniku omogočili prihod v posmrtno življenje in zaščitili njegovo telo.
“Zlati deček”, ki je ob smrti verjetno pripadal višjemu družbenemu sloju, je zato dobil tudi obuvala. “Sandali naj bi mu omogočili, da bi lahko stekel iz krste,” je povedala Sahar Salim. Poleg tega je deček nosil pozlačeno masko in prsni oklep. Kot še navajajo raziskovalci, so dečku po smrti možgane odstranili skozi nos, lobanjo pa so napolnili s smolo. Razen srca so mu odstranili tudi notranje organe.
Kot še piše dpa, v Gizi pri Kairu trenutno gradijo Veliki egiptovski muzej, ki naj bi ga uradno odprli letos. Veliko artefaktov je še vedno na ogled v starem Egiptovskem muzeju na osrednjem trgu Tahrir. “Zlati deček” bo razstavljen v glavni dvorani, skupaj z nekaterimi posnetki računalniške tomografije.
