V Franciji znova dovoljene nogometne sanje

V Franciji znova dovoljene nogometne sanje

Po zmagi nad Belgijo v torkovem polfinalu svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji je Francija le še korak oddaljena od drugega naslova svetovnih prvakov. Domača javnost že slavi "neustavljivo" generacijo, ki je državi znova dovolila sanjati o svetovni nogometni slavi.

Francoski mediji so po taktično dovršeni zmagi galskih petelinov nad Belgijo, s katero so si zagotovili nastop v velikem finalu proti zmagovalcu današnjega drugega polfinala med Anglijo in Hrvaško, polni hvalospevov moštvu.

Francoski športni dnevnik L’Equipe po tekmi, ki so jo mnogi nogometni strokovnjaki označili za finale pred finalom, tako ekipo hvali kot “neustavljivo” in jo kuje v zvezde.

Pri L’Equipe so francosko igro ocenili predvsem za taktično zrelo in pragmatično. “Priložnost se je ponudila in ‘les bleus’ so jo zgrabili z obema rokama,” so zapisali ob zmagi nad močno belgijsko izbrano vrsto. Pri tem vlečejo vzporednice z moštvom, ki je pred 20 leti Franciji prinesla doslej edini naslov prvaka.

Poleg junaka polfinala branilca Samuela Umtitija, ta je v 51. minuti dosegel odločilni gol na tekmi, L’Equipe hvali še mojstrske obrambe vratarja Huga Lorisa in “jekleno igro” obrambne vrste, ki je obenem sposobna ogroziti nasprotnikovo mrežo.

Izpostavljajo, da je Umititi ob Raphaelu Varanu (v četrfinalu proti Urugvaju) in Benjaminu Pavardu (v osmini finala proti Argentini) postal že tretji igralec francoske obrambe z golom na tem prvenstvu. Nazadnje so trije različni francoski branilci zadetke na svetovnem prvenstvu dosegli leta 1998.

Tako L’Equipe kot drugi domači mediji opisujejo tudi nepopisno slavje in evforijo, ki jo je v javnosti sprožila uvrstitev v finale mundiala. “Les bleus v finalu, Francija slavi,” se glasi naslov spletne izdaje časnika Le Monde. Slavje v slogu dirke po Franciji, kot ga opisuje časnik, je bilo tako na ogled povsod od največjih mest do najmanjših vasic.

Po zmagi je več deset tisoč ljudi preplavilo ulico Champs Elysees in obkrožilo slavolok zmage ter rajalo ob vzklikanju gesel kot so “vive la France” in “vive la Republique”. Po mestu je bilo slišati pokanje petard in množično hupanje avtomobilov. Podobni prizori so bili tudi v drugih večjih mestih.

Le Monde ob tem izpostavlja vlogo selektorja francoske izbrane vrste Didiera Deschampa, ki je leta 1998 v vlogi kapetana dvignil pokal zmagovalcev, kot idejnega vodjo trenutne reprezentance in ga označuje za “očeta francoskih nogometnih zmag”.

Tudi časnik Le Figaro, ki je polfinalno predstavo galskih petelinov označilo za “herojsko”, poroča o množičnem rajanju po francoskih mestih. Časnik tako piše, da se je v prestolnici promet ustavil, prisotni so bili prizori množičnega slavja in veselja.

Rajanje se za nekatere sicer ni končalo nič kaj veselo, saj je zaradi pokanja petard v Nici vsaj 30 ljudi moralo poiskati zdravniško pomoč, potrebno pa je bilo tudi posredovanje več deset gasilcev zaradi manjših požarov, dodaja Le Figaro.

Vsesplošnemu praznovanju in izražanju ponosa so se po tekmi pridružili tudi francoski politiki. Številni so izraze svojega veselje delili na družbenih omrežjih. Francoski predsednik Emanuel Macron, ki si je tekmo ogledal na stadionu v Sankt Peterburgu, pa tako ob golu Umtitija kot ob končnem sodnikovem pisku ni mogel skrivati velikega navdušenja.

Scroll to top
Skip to content