Pred desetimi leti so se tako Slovenija, Madžarska, Češka, Slovaška, Poljska, Estonija, Litva in Latvija pridružile schengenskemu območju, ki danes obsega 26 držav – od članic EU ni le Cipra, Irske in Velike Britanije ter Bolgarije, Romunije in Hrvaške, ki na vstop še čakajo. V območju pa so tudi Islandija, Liechtenstein, Norveška in Švica, ki sicer niso članice EU.

Schengensko območje zdaj skupaj obsega 4,3 milijona kvadratnih kilometrov, na katerih živi več kot 420 milijonov ljudi, ki lahko po celotnem območju potujejo brez nadzora in formalnosti na notranjih mejah članic. Enako velja za tovor, kar je bistveno pripomoglo k pospešitvi pretoka blaga, enega temeljnih stebrov evropskega enotnega trga.

Ob največji hkratni širitvi območja doslej so 21. decembra 2007 najprej “padle” meje na kopnem. Ob splošnem praznovanju v državah nekdanje Vzhodne Evrope in Sloveniji so se dvignile zapornice na mejnih prehodih na novih “notranjih” mejah razširjenega schengenskega območja. Enako se je zgodilo tudi v pristaniščih na linijah med članicami območja. 30. marca naslednje leto pa se je sprostil še nadzor na letališčih – do zamika je prišlo zaradi spomladanske uskladitve voznih redov.

Po drugi strani pa se je z vstopom Slovenije v schengensko območje zaostril nadzor na slovenski južni meji. Slovenija je namreč prevzela varovanje 718 kilometrov zunanje meje celotne povezave – 670 kilometrov na kopenski meji s Hrvaško in 48 kilometrov na morju.

Čeprav meja med državama še ni bila določena, kot je zdaj z odločitvijo arbitražnega sodišča, to v minulih desetih letih ni predstavljalo posebnega problema za državi – vse do izbruha migrantske krize leta 2015, ko je Slovenija na določenih odsekih meje postavila ograjo, zaradi česar je Hrvaška protestirala, ker da poteka po njenem ozemlju.

To vprašanje zdaj ostaja potisnjeno v ozadje reševanja spora glede implementacije arbitražne odločitve. Bo pa verjetno postalo bolj ali manj nepotrebno, ko se bo schengnu pridružila tudi Hrvaška in bo ona prevzela varovanje zunanje schengenske meje s Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro, Slovenija pa bo obkrožena s samimi članicami schengenskega območja in ji za nadzor na mejnih točkah ne bo treba več skrbeti.

Če bo schengen seveda preživel in prestal največjo krizo od nastanka – podpisa sporazuma v luksemburškem mestu Schengen leta 1985. Sredi migrantske krize leta 2015 so številne države ponovno uvedle nadzor na svojih mejah, da bi tako lahko zajezile tok beguncev in migrantov. Čeprav naj bi bil to v skladu s schengenskimi pravili le začasen ukrep, pa Avstrija, Nemčija, Norveška, Danska in Švedska ta nadzor iz varnostnih razlogov ohranjajo in ga v bližnji prihodnosti niti ne nameravajo odpraviti. Zaradi teroristične grožnje ga ohranja tudi Francija.

To pa predstavlja ključen poseg v sam smisel schengenske ureditve in ene največjih otipljivih pridobitev Evropske unije, ki omogoča prost pretok ljudi in blaga prek meja držav članic brez posebne kontrole.

Migrantska kriza je razkrila, da je bilo bistveno nezadostno varovanje zunanjih meja – tako meja EU kot tudi schengenskega območja. Težaven je predvsem nadzor meja v Sredozemskem morju, preko katerega minula leta potekajo glavne begunske in migracijske poti iz Bližnjega vzhoda in Afrike.

Zaradi poplave prosilcev za azil, ki jih je treba v skladu z veljavno azilno zakonodajo temeljito preveriti, med prosilci pa so bili tudi številni taki, ki si mednarodne zaščite niso zaslužili, so mejne države postale preobremenjene. Predvsem to velja za Italijo in Grčijo, ki se soočata z glavnim pritiskom migrantov na svoje zlasti morske meje.

Evropska komisija skuša zaplete rešiti z reformo, ki podaljšuje možnost nadzora zaradi predvidljive resne grožnje javnemu redu ali varnosti z največ šest mesecev na največ tri leta. Namen je zagotoviti evropsko, skupno ukrepanje in preprečiti enostranske nacionalne ukrepe, ki delujejo razdiralno.

Komisija sicer obljublja strožjo zaščito pred zlorabami in zagotavlja, da bo uvedba nadzora na notranjih mejah možna le kot skrajni ukrep. A kljub temu reforma sproža kritike, da dejansko omogoča podaljševanje nadzora v nedogled, kar pomeni začetek konca schengna.

Ključna bo obnovitev zaupanja med članicami. Poleg tega je načrtovana reforma tesno povezana s prenovo evropskega azilnega sistema, kjer je zaradi migrantske krize prav tako več odprtih dilem in enostranskih ukrepov kot pa skupnih, evropskih rešitev.

Evropski komisar za migracije Dimitris Avramopulos zagotavlja, da bo zavaroval schengen kot ključni dosežek EU. Začasni nadzor na notranjih mejah se ne sme nadaljevati in kmalu bi se bilo treba vrniti k normalnemu delovanju schengna, zahteva. Razprave se bodo zagotovo nadaljevale še kar nekaj časa.