Študijo so opravili že leta 2011, zaradi pravnih ovir pa je postala javna šele sedaj. Na SP 2011 je bilo uradno pozitivnih športnikov le 0,5 odstotka; 30 odstotkov pa jih je priznalo jemanje prepovedanih sredstev. Hkrati so raziskali tudi vsearabske igre leta 2011 v Dohi, kjer pa jih je kar 45 odstotkov priznalo, da so med kariero kdaj posegli po prepovedanih poživilih; pozitivnih na testiranjih jih je bilo le 3,6 odstotka.

V raziskavi omenjenih priznanih univerz je od 5187 udeležencem prvenstev v Daeguju (tam je bilo 1848 predstavnikov iz 204 držav) in prvenstva v Dohi sodelovalo skupaj 2167 oseb, ki so odgovarjali na anonimni vprašalnik, da bi s tem zagotovili kar največjo verjetnost resničnih odgovorov.

Ekipa iz nemške univerze, ki je sodelovala v raziskavi, je dejala, da je do objave poteklo toliko časa zaradi pogovorov med Wado in Mednarodno atletsko zvezo (IAAF), na kakšen način naj bo študija objavljena “zaradi pravnih razlogov”.

“Študija je pokazala, da sedanje metode urinskih in krvnih testov niso zadostne pri dokazovanju dopinga. To pa, kot je sedaj tudi na papirju, ker športniki verjetno najdejo različne načine, da prelisičijo testiranja,” je dejal profesor Harrison Pope iz Harvarda.

“Raziskava nam ponuja možnost za konstruktivno debato o novih strategijah pri boju proti dopingu v prizadevanjih za čisti šport, predvsem za povečanje števila nenapovedanih testiranj, tudi izven tekmovanj,” pa je dodal profesor Rolf Ulrich iz univerze v Tübingenu.

Večjo raven odkritih kršiteljev v zadnjih letih, tudi do 14 odstotkov, lahko omogočajo “biološki potni listi”, ki preprečujejo, da bi sicer še vedno sorazmerno majhno število testiranih športnikov lahko na tak ali drugačen način goljufalo, saj so podatki in testi na voljo še leta po odvzemu vzorcev. Pri tem pa ni odveč opomniti, da pri goljufijah ne sodelujejo le športniki, ampak jim pomagajo tudi trenerji ter druge osebe iz športa in zdravstva ter znanosti.