Podpornik gibanja Odbor 2014 je na shodu v četrtek z berglo pretepel brezdomca, ki je nato pristal na urgenci. Napadalec, 76-letni Ibro, naj bi po besedah Aleša Primca, brezdomca napadel zato, ker ga je užalil. Primc trdi, da je brezdomec prvi napadel ‘dostojanstvenega in mirnega’ upokojenega zidarja, ki je na shod Odbora 2014 pred sodiščem prišel s slovensko zastavo.

Mirni in dostojanstveni Ibro pa je brezdomca prebutal z berglo, kar je po Primčevih besedah razumljiv odziv na verbalen napad.

Kdo je brezdomec Tone, maskota Miklošičevega parka

Življenjska zgodba brezdomca Toneta Puglja je zgodba človeka, ki je včasih živel običajno življenje, imel je družino, stanovanje in zaposlitev. Kot mlad fant se je oženil, dobil otroka, sina in hčerko, ter hodil v službo. Nato je prišel dan, ko se z ženo nista več razumela. Ločila sta se, ko je bil star 30 let.

“Po ločitvi sem pristal na ulici. Najhujše je, da sem zapustil otroka, stara osem in sedem let, in se prelevil v pijanca v parku. Žal mi je, da v vseh teh letih nisem videl otroka, ki me sploh ne poznata,” pripoveduje s solznimi očmi. Ob tem pa pravi, da ga takrat, po ločitvi, ni znal nihče usmeriti, bil je mlad in neizkušen in pristal je na ulici.

Od takrat je minilo več kot 30 let in ves ta čas Pugelj ostaja na ulici. Zadnja leta je “njegova dnevna soba” ljubljanski Miklošičev park, njegova postelja pa je klop, prekrita s kartonom. Zraven klopi v nakupovalnem vozičku hrani vse svoje premoženje, vseh 60 let življenja. “Sam sem, a svoboden, imam vse, kar potrebujem, in ni mi mar za jutri, kaj bo z menoj,” pravi in dodaja, da če bi se še enkrat rodil, bi bil znova brezdomec.

O odnosu drugih ljudi pravi, da se do njega obnašajo različno. “Zaprosim za kak cent, če kdo da, se zahvalim, če kdo ne da, pač ne da,” je dejal za STA in spomnil, da je skozi vsa ta leta z drugimi delil denar, pijačo, cigarete. Da bi šel v zavetišče, ne razmišlja, ker ga tam zaradi alkohola ne marajo, pa tudi njihova pravila mu niso prav všeč. Rad je namreč svoboden. Zavetišča v Ljubljani, kjer je okoli 500 brezdomcev, so tudi polno zasedena, kajti postelj je le za kakih 60 ljudi.

Večkrat vendarle kje najde prenočišče, nazadnje je bil na Vincencijevi zvezi dobrote, a nato se vedno vrne spet nazaj v park.

Njegova edina želja danes pa je vendarle, da bi zapustil Ljubljano in dobil prostor v domu blizu Sežane. Njegovi kolegi brezdomci v prestolnici namreč postajajo vse agresivnejši, nič več ne znajo zaprositi, ampak kar ukažejo: “daj cigareto, daj pijačo”. Dovolj ima njihovega prosjačenja za cigarete in pijačo. Poleg tega ima cirozo jeter in mora opustiti vino ter jesti neslano hrano. Kot pravi, že dva meseca ni pil alkohola, a ni skrival, da si ga bo ob tem, ko praznuje “30 let kartona in betona” in je vesel, da je še živ, spet “malo privoščil”.

Ines Jaušovec iz društva Kralji ulice je za STA povedala, da je Pugelj zelo preprost človek in zelo dober po srcu. V društvu mu pomagajo iskati možnost namestitve v okviru institucionalnega varstva. Ob tem pa Jaušovčeva navaja, da so mu skušali najti mesto v varstvenem zavodu v Ponikvah na Dolenjskem, v bližini kraja, kjer je odraščal, a so ga tam zavrnili. Zdaj čakajo na odgovor zavoda v bližini Sežane.

O tem, zakaj so se v društvu odločili obeležiti prav Pugljevo obletnico brezdomstva, je dejala, da želijo na društvu Kralji ulice opozoriti na stanovanjske stiske brezdomcev ter na kompleksnost pojava problematike stanovanjske izključenosti. Hkrati pa je bil Pugelj eden prvih obiskovalcev društva.