Po varuhu človekovih pravic bomo morda dobili še varuha narave. Tak predlog so pripravili v Skupini za trajnostni razvoj, ki jo sestavljajo planinska, ribiška, lovska, turistična, čebelarska, kinološka zveza in zveza tabornikov. Organizacije, ki združujejo okoli 200 tisoč članov, so si edine, da se za varnost narave pri nas stori premalo. Zakonodaja je sicer dobro zastavljena, zatakne pa se pri nadzoru in izvedbi, so opozorili ob današnji predstavitvi pobude. Štirikolesniki podnevi in ponoči Predlog o varuhu narave je nastal na pobudo Planinske zveze Slovenije, kjer so se spraševali, kako bi lahko poskrbeli za naravo, jo zaščitili, ob tem pa ne bi omejili dostopa do naravnega okolja. S tem povezanih vprašanj je ogromno. “Postaviti moramo red, pravila. Velik problem so denimo lastniki štirikolesnikov, ki divjajo po naravi. Če nimajo časa čez dan, se po gozdu vozijo ponoči. Narava trpi, denimo divje živali,” predsednik Lovske zveze Slovenije Lado Bradač razlaga, kakšne težave imajo nevladne organizacije v mislih, ko razmišljajo, da bi potrebovali glasnejšega zagovornika narave. Na ministrstvo za okolje in prostor so naslovili pobudo, da bi zahtevo po varuhu vneslo v zakon o ohranjanju narave. Sicer je skrb za naravo tudi v pristojnosti varuhinje za človekove pravice, a njeno gledišče je običajno skozi oči uporabnika, torej človeka, njegove pravice do lepega in zdravega okolja, pitne vode. Zaščititi pa je treba vse druge, ki živijo v naravnem okolju, a nimajo svojega glasu. Kaj dela zavod? Poseben institut varuha narave že imajo v Avstriji, kjer tirolski varuh okolja zastopa interese narave in okolja kot stranka v postopkih, konec leta 2007 pa so Madžari izvolili prvega okoljskega ombudsmana, pravijo mu parlamentarni komisar za bodoče generacije. Rezultati so že vidni in model bi se dal prenesti tudi k nam. V nevladnih organizacijah, v katerih se trenutno borijo za naravo prostovoljno, so prepričani, da bi nekdo, ki bi se s temi nalogami spopadel poklicno, bil bolj sli
