Badjurovo nagrado so ob otvoritvi portoroškega festivala podelili producentu Franciju Zajcu, ki pa je bil ob sprejemu nagrade tudi precej kritičen do položaja slovenskega filma in odnosa države do kulture. Po njegovih besedah je politika filmsko umetnost v samostojni Sloveniji pripeljala na rob preživetja, pri čemer so ji izdatno pomagali tudi neenotni filmarji sami. “Financiranje produkcije slovenskega filma je limitirano na mizerijo, ki nam ne omogoča več ustvariti profesionalnega filma,” je ugotavljal letošnji nagrajenec. Prav tako je po njegovem oteženo delo filmskih producentov. Producentski opus Francija Zajca je fascinanten, naj gre za njegov obseg, ki samo v izboru šteje več kot sto televizijskih in kinematografskih del, ali pa za ta dela sama, od katerih so mnoga temeljno oblikovala in zaznamovala tako slovensko kinematografijo kot kulturo nasploh, je utemeljitev Badjurove nagrade za življenjsko delo povzela predsednica komisije za letošnjo nagrado Ženja Leiler. Nagrajenec je v svojem govoru izpostavil, da so v vseh evropskih državah televizijske hiše po zakonu in zaradi lastnega interesa tudi aktivni soustvarjalec nacionalnega filma. “Z združenimi močmi bi med drugim lahko vsako leto realizirali tudi vsaj en produkcijsko zahtevnejši film. Po predalih nam ležijo odlične, univerzalne zgodbe o vedno globalno aktualnih človeških odnosih,” je ocenil. Zajc je svojo kritiko usmeril tudi na državo in njeno skromno financiranje slovenskega filma. “Filmska umetnost je na papirju sestavni del nacionalne kulture, vendar ji ne damo možnosti, da bi to tudi zares postala,” je dodal. “Dokler ne bomo vsi spoznali, da je financiranje v kulturo in znanost investicija in ne strošek, se našemu narodu slabo piše,” je še dejal Zajc. Opozoril je, da je za nacionalno filmsko produkcijo letos namenjenih le 3,5 milijona evrov, kar je toliko, kot v tujini znaša povprečna cena enega samega igranega celovečerca, in da za “kolikor toliko normalno in profesionalno izvajanje kulturnega po
