Avgust sem rezervirala za balkansko turnejo. Krivde ali zasluge zanjo ne gre pripisati četrtstoletnemu jubileju razpada države, katere imena nekateri niti nočejo več izgovoriti, čeprav je nesporno obstajala, drugi pa jo z (ne)zgodovinske distance kar naprej objokujejo, kot da bi se bila kdaj v njej res cedila mleko in med. Ne, razlog za poletno balkansko transverzalo so po Balkanu razsejani prijatelji, ki ti, če parafraziram že davno pokojnega velikega maga propadlega samoupravljanja, vsekakor lahko dajo več sreče kot država, katerakoli in kakršnakoli že je. With a little help of my friends je popevala beatniška generacija, pa ne samo ona. Saj veste, z majhno pomočjo prijateljev se je v državi, ki je več ni, in tudi v njenih naslednicah, ki so še, zgradilo marsikaj. A tokrat je šlo, vsaj pri meni, verjemite ali ne, za čisto veselje do druženja in - priznam, morda malček profesionalno deformirano - nabiranje vtisov. Prva postaja: srbska prestolnica, ki kljub napredujočim načrtom z arabskim denarjem betoniranega Beograda na vodi nikakor ni videti bolj cvetoča od tiste, ki sem jo pred časom zapustila, in kjer se je v vladni palači pravkar ustoličila novo-stara državna oblast. Tako sem se kljub obilju prijetnejših tem za pogovor naposlušala zgodb o novo-starem predsedniku vlade z avtokratskimi popadki, despotu, ki muči poslance in ljudstvo z večurnimi ekspozeji, kolege politike, ki se drznejo sredi poletja namakati v morju, celo z ukori, zdravo pamet, kolikor je je v balkanskih nadrealističnih zgodbah pač še ostalo, pa s priseganjem, da ne ve, kdo se je, ko so zahrumeli stroji Beograda na vodi, izživljal po mestni četrti Savamala, tej zanemarjeni žrtvi arabsko-srbskega gradbenega napredka. V zraku, gostem od cigaretnega dima in črne bojazni, da se je lepša prihodnost končala, še preden se je sploh začela, je obvisel vonj po diktaturi. Druga postaja: hercegovska prestolnica z mostom, ki je morda zdaj res lepši, starejši pa ne, razdeljena na dvoje. Vsak del, vzhodni in za