Šola je pred vrati. Nebodigatreba, nujno zlo ali čisto veselje? "Po počitnicah je bilo vedno ‘fajn‘ spet iti v šolo. Malo smo jamrali, smo se pa tudi veselili družbe sošolcev in dogajanja. V življenju so stvari veliko bolj okusne, če se moraš za njih potruditi oziroma preliti kakšno kapljo znoja. Šola mora biti, da se lahko veseliš počitnic. Počitnic se res veseliš tudi zato, ker si prej deset mesecev resno delal." Če pogledate z distance, kaj je bilo v šolskih klopeh najlepše in kaj najbolj hudo? "Najboljša je bila družba. Prijatelji, spoznavanja, prve ljubezni, simpatije. Slabi spomini pa so prav tako vezani na odnose z vrstniki. Na nastopih v šolah rad povem, o čem sem pisal svojo prvo knjigo. Začelo se je tako, da so me starejši mulci, ne vem zakaj, čakali pred šolo in hoteli z mano nekaj razčiščevati. Nisem točno vedel, zakaj, ne tega, komu sem se zameril. V osnovni šoli niso vsa medvrstniška sobivanja tako ‘simpl‘, lahka, lahko te tudi zaznamujejo. Proti tebi se lahko zarotijo sošolci, ali pa se ti zgodi kot meni, da sem moral iz šole bežati skozi okna, pri zadnjem izhodu. Dokler se nisem nekega dne soočil z zadevami. Spoznavanje življenja ima tako slasti kot kakšen trn vmes. Niso najhujši spomin na šolo testi in ocene. Kdo pa se še spomni, koliko je pisal peti test pri matematiki v sedmem razredu?" Ste bili priden učenec? "Uf, težek, zelo naporen. Težko sem bil pri miru. Zdaj bi dobil en kup označb, najbrž bi bil hiperaktiven, z motnjami pozornosti. Tudi z disciplino sem imel težave. Ampak nikoli nisem bil nesramen. ‘Biksal‘ sem ga po svoje - ali sem med poukom klepetal, včasih kaj risal, včasih pisal. Težko je bilo skoncentrirano zdržati celo šolsko uro. Kar je predstavljalo tudi izziv za profesorje. Vsak se je odzval na svoj način. Tu se je tudi pokazalo, kateri učitelj te zna zaposliti in umiriti, kateri je razposajenost vzel osebno, kot da imaš nekaj proti njemu. Večina jih je znala lepo speljati." Danes obiskujete šole, se srečujete z učenci in dijaki