Sedmega julija 2005 je bilo v Londonu lepo, sončno jutro. Dan se je začel prebujati, ljudje so z mestnimi avtobusi in podzemno železnico v običajnem delavniku hiteli v službo. Tudi sam sem bil, šele dobrega pol leta slovenski veleposlanik v Londonu, že navajen hitrega, racionalnega velemestnega ritma. Tistega poletnega jutra pa sem bil v posebej veselem pričakovanju. Prav ta dan naj bi se mi na moji diplomatski misiji v Združenem kraljestvu pridružila soproga. Pričakal naj bi jo na letališču Gatwick. Vesel sem bil, da bo njen prvi dan v Londonu jasen in lep. A dan se je spremenil v moro terorja. Zaslišal sem helikopterje, policijske sirene… Namesto na letališče sem pohitel v pisarno veleposlaništva, ki je bila v sosedstvu parlamenta z znamenitim Big Benom. Radio je poročal o hudih terorističnih napadih, mestno središče je policija zaprla. Na veleposlaništvu je bila prva skrb varnost zaposlenih in naših rojakov. Prešli smo v delovanje v kriznih razmerah. Deževali so telefonski klici zaskrbljenih svojcev Slovencev v Londonu, turistov, študentov. Zbirali smo podatke o žrtvah. V terorističnih napadih je bilo dvainpetdeset mrtvih in sedemsto ranjenih. Na srečo nobenega Slovenca. Terorizem že od časov IRE v Londonu ni nov pojav. Pa vendar ne bom nikoli pozabil visoke morale in dostojanstva Londončanov, ki so, kljub strašnim dogodkom, »po britansko« ohranili hladno kri in policiji pomagali z discipliniranim in organiziranem vedenjem. Bili so enotni. Mi, v Evropi, smo bili z njimi. Teroristi so ogrozili tudi našo svobodo in naše evropske vrednote. Za njihova dejanja ni opravičila. Vse to mi je šinilo skozi glavo, ko sem zasledil prve vesti o včerajšnjem novem londonskem napadu, ki ga policija obravnava kot terorističnega. Teror v Nici, Parizu, Bruslju, Berlinu. In zopet Londonu. Vzorci so podobni in kažejo na zapletene globalna razmerja in posebej mednarodne odnose Evrope z nemirnim bližnjim, predvsem muslimanskim, sosedstvom v Mediteranu in na Bližnjem vzhodu, probleme kon
