Da je hiša na vogalu Glavnega trga in Koroške ceste zgodovinsko pomembna, smo angažirani mladci v 80. letih prejšnjega stoletja seveda vedeli. A bolj nam je bilo všeč, da je bila v pritličju gostilna Koper. V desetletju pred zaprtjem je bila to dokaj neugledna beznica. Še nižji socialni status so imele le poceni točilnice, najbolj legendarna je bila Zlata jama (zdaj Cantante) na spodnjem koncu Vetrinjske ulice. V poklon tej in v posmeh spolitizirani mladinski organizaciji smo v uredništvu angažirano-kritičnega, predvsem pa zafrkantskega mladinskega časopisa Kmečke & rockodelske novice (K‘n‘RN, stalni občasnik za marginalna in druga vprašanja) celo sklenili poimenovati priznanje za dosežke na področju alternativne (sub)kulture. Medtem ko je uradna ZSMJ podeljevala nagrado sedem sekreterjev SKOJ-a, naj bi se naša imenovala sedem pijančkov Zlate jame. Nikoli je nismo podelili. Uredništvo – njegov šef sem bil nekaj časa pisec teh vrstic – pa se je (skoraj) vsak teden shajalo v gostilni Koper, v zadnji sobi od šanka, kjer smo imeli blažen mir za konstruktivne debate, danes bi jim rekli brainstormingi. Formalni del sestankovanja je bil kratek ali pa ga sploh ni bilo, se je pa neformalno druženje praviloma zavleklo do zaprtja gostilne ali še malo čez. Morda bo ta današnji javnosti manj znani medij prav tam nekoč dobil še kako spominsko ploščo. Gotovo pa bi si jo zaslužil takrat splošno znani mestni posebnež Franček, imenovan Tarzan, ki je tam tragično sklenil življenjsko pot. Prihajal je dokaj redno, kot povsem običajen miren gost. Sicer je slovel po tem, da je na poti iz kina podoživljal filmske prizore in jih teatralno uprizarjal. Tistega nesrečnega dne se mu je košček hrane menda zataknil v sapniku, drugi gostje so najbrž mislili, da izvaja svoj običajni performans – in pomoč je prišla prepozno. A, lepo prosim, nobenih zastav, vencev in cvetja, če bo spominska plošča kdaj res krasila ali pač kazila steno lepega novega hotela! Udeleženci slovesnosti naj raje “rufajo rund
