Od začetka kolonizacije ameriške celine so del zgodovine tudi temnopolti, ki pa so pravice začeli dobivati šele z odpravljanjem suženjstva v 19. stoletju, sprva v severnih državah, kasneje tudi na jugu. Vendar pravice na papirju niso bile nujno upoštevane v resničnem življenju in ponekod se zanje borijo še danes. Sledi krajši zgodovinski pregled nekaterih ključnih dogodkov v zgodovini temnopoltih v ZDA.

Osvoboditev sužnjev

Razprava o tem, ali je bila državljanska vojna posledica suženjstva, je še odprta, je pa bilo vprašanje suženjstva ena osrednjih tem vojne. Predsednik Abraham Lincoln je leta 1863 izdal akt o enakopravnosti sužnjev, ki je osvobodil sužnje v konfederacijskih državah, s tem pa je vojna postala tudi spopad za človekove svoboščine, piše portal Encyklopedia Britannica. Uniji je akt dovoljeval rekrutiranje temnopoltih vojakov, pridružilo se jih je skoraj 180.000. Z zmago severnih držav leta 1865 pa je postal veljaven za vse države oziroma za celotne ZDA.

Sprememba ustave

Po državljanski vojni in odpravi suženjstva je sledil naslednji pomemben pravni korak, saj so med letoma 1865 in 1870 temeljito spremenili ustavo, da so odpravili diskriminacijo, ki je prisotna v ustanovnem dokumentu. S 13. amandmajem so uradno odpravili suženjstvo, s 14. so podelili državljanske pravice nekdanjim sužnjem, s 15. pa so jim podelili volilne pravice. Zaradi povečanja pravic je bilo več Afroameričanov izvoljenih na politične položaje, med njimi Hiram Revels iz Misisipija, ki je zasedel senatni sedež nekdanjega predsednika Konfederacije Jeffersona Davisa. A vse skupaj ni trajalo dolgo, saj so kmalu v južnih zveznih državah uvedli t. i. zakone Jima Crowa, ki so uzakonili rasno segregacijo.

Integracija v vojski

Čeprav so se temnopolti borili z ramo ob rami z belci med državljansko vojno, je v vojski do sredine 20. stoletja veljala segregacija. Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt je leta 1941 končal diskriminacijo v obrambni industriji, v oboroženih silah pa se je segregacija ohranila. Šele leta 1948 je predsednik Harry Truman kljub odporu senatorjev iz južnih držav izdal izvršni odlok, s katerimi je končal rasno segregacijo v vojski.

Integracija v šolah

Med pomembnejšimi dosežki gibanja za pravice temnopoltih je primer Brown proti svetu za izobraževanje iz leta 1954. Ameriško vrhovno sodišče je leta 1896 odločilo, da je možen ločen pouk glede na raso, piše na portalu History. To doktrino so šole zasledovale več desetletij, šole za temnopolte pa so bile pogosto slabše od tistih za belce. Okoli 60 let kasneje pa je vrhovno sodišče soglasno odločilo, da je rasna segregacija v javnih šolah v nasprotju s 14. amandmajem k ustavi. Leto kasneje je pravosodni minister Earl Warren ukazal šolskim oblastem, naj kar najhitreje implementirajo odločitev vrhovnega sodišča, a na jugu so za to potrebovali več kot deset let.

Zgodovinsko sedenje na avtobusu

Roso Parks pogosto označujejo za mater gibanja za državljanske pravice zaradi njene vloge v bojkotu na avtobusih v Montgomeryju 1. decembra 1955. Ker ni želela odstopiti sedeža belemu moškemu, so jo aretirali zaradi kršitve mestne uredbe o rasni segregaciji. Pod vodstvom mladega pridigarja Martina Luthra Kinga mlajšega so nekaj dni kasneje začeli bojkot mestnega avtobusnega podjetja, ki je trajal več kot eno leto. Po državi so sledile še druge podobne akcije opozarjanja na segregacijo.

Shod za zaposlovanje in svobodo

“Imam sanje” je zgodovinski govor Martina Luthra Kinga mlajšega na shodu za zaposlovanje in svobodo. V Washingtonu je več kot 200.000 udeležencev 28. avgusta 1963 zahtevalo enakopravnost za vse državljane. Govor in shod veljata za enega najpomembnejših trenutkov gibanja za enakopravnost temnopoltih Američanov. Kljub začetni zadržanosti je shod podprl tudi predsednik John F. Kennedy, ki je takrat sicer neuspešno lobiral za zakon o državljanskih pravicah.

Končno pridobljene državljanske pravice na papirju

Vse od 40. let prejšnjega stoletja je bil jasen cilj, da tudi temnopolti uživajo politično enakopravnost. Na poti je bilo nekaj uspehov in porazov, ključni cilj pa je bil dosežen 2. julija 1964, ko je predsednik Lynson B. Johnson podpisal zakon o državljanskih pravicah, ki ga je predlagal Kennedy. Z njim naj bi končali diskriminacijo na osnovi rase, barve, vere ali nacionalnosti, večkrat pa je bil označen za enega najpomembnejših zakonov v ZDA. Čeprav je danes splošno sprejet, je bil za takratne čase zelo kontroverzen. Številne skupine belcev so protestirale proti integraciji, izbruhnilo je tudi rasno nasilje.

Čeprav so si v 60. letih prejšnjega stoletja temnopolti zagotovili večino pravic na papirju, se boj za enakopravnost nadaljuje še danes, saj ostajajo stereotipi in diskriminacija ukoreninjeni v družbo.