V Evropskem parlamentu, izvoljenem za pet let, ima predsednik polovični, torej 2,5-letni mandat. Med največjima političnima skupinama, desnosredinsko Evropsko ljudsko stranko (EPP) ter socialisti in demokrati (S&D), velja dogovor, da se na položaju izmenjujejo njuni predstavniki.
A nemški socialdemokrat Schulz je izjema, saj je bil za predsednika Evropskega parlamenta izvoljen že dvakrat zapored in bo tako na čelu te institucije najmanj pet let. Leta 2014 je namreč po porazu v tekmi za položaj predsednika Evropske komisije sklenil kupčijo za še en mandat, po katerem pa bi se poslovil od predsedniškega stolčka.
Zdaj sicer upa, da bo kot sila kontinuitete in stabilnosti še tretjič izvoljen na položaj. V prid mu je dejstvo, da je predsednik Evropskega parlamenta edini visok položaj v uniji, ki je v rokah S&D. Tako predsednik evropskega sveta Donald Tusk kot tudi predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker namreč prihajata iz vrst EPP.
Poleg tega ga je Juncker poleti v skupnem intervjuju za nemški politični tednik Spiegel nepričakovano podprl za še en mandat, ker da bi evropske institucije v prihodnjih dveh letih in pol za zagotovitev stabilnosti morale biti vodene enako kot doslej.
A v Evropskem parlamentu je vse več takih, ki menijo, da je bil Schulz dovolj časa na čelu institucije in da bi ga moral že kdo zamenjati. Po poročanju političnega biltena Politico je že več kot 50 evroposlancev iz šestih političnih skupin podprlo predlog, da bi število mandatov predsednika parlamenta omejili na dva. S tem naj bi “spodbudili sveže vodstvo” in “pokazali demokratične vrednote parlamenta”, piše v predlogu skupine konservativcev (ECR).
Novembra naj bi o predlogu v okviru poročila o spremembi pravil v parlamentu razpravljal pristojni parlamentarni odbor, decembra pa bi o tem glasovali poslanci na plenarnem zasedanju. Če bo predlog sprejet, Schulz ne bo mogel še en mandat voditi parlamenta.
Med podporniki predloga za omejitev števila predsedniških mandatov so po pisanju Politica tudi poslanci iz vrst EPP, kjer vztrajajo pri spoštovanju sporazuma s S&D. Vodja njihove parlamentarne skupine, bavarski konservativec Manfred Weber, je že sprožil postopke za izbor kandidata, ki naj bi bil znan decembra. V javnosti kroži več imen morebitnih kandidatov največje skupine v 751-članskem parlamentu, med njimi slovenskega evropskega poslanca Alojza Peterleta, Irke Mairead McGuinness, Italijana Antonia Tajanija, Francoza Alaina Lamassoura in Avstrijca Othmarja Karasa.
Peterle je ta teden ob robu plenarnega zasedanja v Strasbourgu za STA poudaril, da svojo morebitno kandidaturo vidi kot odraz podpore kolegov. “Če bi me skupina izbrala kot kandidata za predsednika parlamenta za prihodnje 2,5-letno obdobje, bi to sprejel kot veliko čast,” je dodal.
Po pisanju Dela sicer nobeden od poslancev EPP, ki so se do zdaj omenjali kot možni kandidati, ni prvokategornik in bi bili prej primerni za katero od 14 podpredsedniških mest. Ugled nekdanjega evropskega komisarja za industrijo Tajanija, ki je od leta 2014 podpredsednik Evropskega parlamenta, je zamajala afera Volkswagen, saj se kot komisar skoraj ni odzival na svarila o prevarah pri meritvah izpustov.
Ni izključeno niti, da bi v igro šel sam Weber, ki pa še okleva. Njegova težava je, da ni najbolj zaželeno, da bi Nemca Schulza zamenjal še en Nemec.
V igro za najvišji položaj v Evropskem parlamentu so vstopili tudi Evropski konservativci in reformisti (ECR), tretja največja politična skupina, ki so ta teden za svojo kandidatko za predsednico institucije imenovali gluho poslanko iz Belgije Helgo Stevens. “Kandidiram, ker verjamem, da mora biti Evropski parlament kot neposredno voljena institucija bolj odprt in mora predstavljati celotno EU. Videla sem, kako vse pomembne odločitve v ozadju sprejema le nekaj moških iz peščice članic. Evropa je široka in raznolika. To raznolikost je treba predstaviti, poslanci vseh članic pa bi morali biti enakopravni,” je poudarila Stevensova v sporočilu za javnost.
Če bi se Stevensovi uspelo povzpeti na čelo Evropskega parlamenta, to ne bi bil prvi primer, da bi kljub dogovoru med največjima skupinama institucijo vodil predstavnik katere druge skupine. Med letoma 2002 in 2004 je bil tako na položaju irski liberalec (Alde) Pat Cox.
