Dan po polfinalni košarkarski tekmi med Slovenijo in Španijo nas Branko Oblak, 70-letna nogometna legenda, sprejme na Škofijah nad Koprom. Dobre volje, razpoložen za šale. V družbi dveh hrtov razkaže lično urejen vrt, ki ga krasijo fige in oljke. Potem še notranjost hiše, kjer dobijo mesto starine. In slike, ki jih je naslikala njegova žena, ponosno pokaže. »Eno leto je šla v risarski tečaj in začela risati. Ima žilico, pa sem boljše risal od nje. Zdaj sem nehal, ker me je 'prešišala'. Ne pustim, da sem slabši, sem raje nehal,« se smeje Oblak, ki je vse od časov, ko je obiskoval grafično šolo, rad risal karikature. Nikoli za objavo: »Narišem, zmečkam in vržem vstran.« Danes je razpet med Ljubljano, kjer živi, in Primorsko, kamor vse pogosteje zahaja. Ljubljančan v Kopru? »Ja, tukaj jih ne marajo preveč. Pred petimi leti sem bil trener Kopra in sva z ženo hodila naokoli. Že dvanajst let sva iskala parcelo, ker imamo Ljubljane poln kufer. Gužva je, nimaš kje parkirati. Odločili smo se, da zamenjamo okolje. Morje nas privlači, Mediteran, z morjem povezane stvari, da hrane sploh ne omenjam. Mislim pa tudi, da je za človeka bistvenega pomena, da v življenju enkrat naredi spremembo. A na boljše, ne na slabše.« "Hotel sem biti golman. Ne vem, zakaj. Nisem gledal, koliko sem visok, ampak sem se samo metal" Koliko pa se spomnite otroških let v prestolnici? Rodili ste se po vojni. »Brat mi je razlagal, da takrat ni bilo veliko za jesti. In da je najina mama stala pri odprtem oknu, in ko so šli mimo Italijani, je govorila italijansko, ko so šli Nemci, nemško. Po rodu je bila Nemka, tako da imam nekaj nemške krvi. 97 let je bila stara, ko je umrla, korenine imam dobre. Preživel sem krasno mladost. Šolo sem sicer komaj naredil, a zato, ker me ni zanimala. Samo šport me je zanimal.« Če bi bolje znal angleško ... Najprej ste bili telovadec. »Telovadec, smučarski skakalec, nogometaš. Vse sem želel naenkrat. V šolo sem dvakrat prišel kar brez torbe, sem jo pozabil dom