Če 20. julija 1866, pred 150 leti, kontraadmiral Wilhelm von Tegetthoff na čelu avstrijske flote v akvatoriju pri otoku Visu ne bi uničujoče porazil veliko močnejšega italijanskega vojnega ladjevja, Slovenci danes ne bi imeli svojega lavorja morja in 42 kilometrov obale. In tudi hrvaško morje in priobalje bi bila manjša. Drugačen izhod pomorskega spopada bi južni sosedi odtrgal nekatere otoke in del obale, nam pa premaknil zahodno mejo v notranjost kopnega. Bitka pri Visu je sooblikovala zemljevid tega dela današnje Evrope. Tako meni večina zgodovinarjev. Vendar zgodba o v Mariboru rojenem častniku avstro-ogrske monarhije ni tako preprosta. Avstrijci so ga že za njegovega življenja slavili kot heroja (čeprav v dunajskih vojaških krogih ni imel večjega vpliva), Slovenci pa mu še danes ne priznavamo mesta, ki bi si ga zaslužil. Prikimavamo mu ga z nekakšnim zadržkom. Slovenec res ni bil nikoli, vendar je bilo v ladjevju, s katerim je premagal najsodobneje opremljeno italijansko floto, mnogo naših mornarjev, častnikov in kapitanov. Mogoče je ironija usode, da je stala rojstna hiša poznejšega zmagovalca pri Visu v današnji Slovenski ulici. Kot ljudstvo Slovenci ne priznavamo zgodovine in zgodovin. Vsakih nekaj deset let jo pišemo na novo, mi je nedavno izjavil intelektualec, ki seveda v aferi Evald Flisar ne želi biti imenovan. Čeprav so se naši pradedje in dedje borili na Piavi, očetje so bili partizani, domobranci ali vermahtovci, nekaj so jih vpoklicali tudi Italijani, slovenski sinovi v tisti desetdnevni vojni pa vsi brez razlike pripadniki teritorialne obrambe. A slovenski zgodovini v kvazidomoljubno obarvanih šolah peša spomin, če poenostavimo, smo po prihodu iz zakarpatskih močvirij v hipu v 20. stoletju. Pred tem se malo ustavimo pri Brižinskih spomenikih, na Gosposvetskem polju, tu in tam je kakšen izmišljeni Iztok izpod svobodnega sonca ter prav takšen kralj Matjaž, ki s svojo Alenčico spi pod goro, na televiziji pa honorarno reklamira pivo. Še šlosar, ki je p