Kapetan slovenske rokometne reprezentance Vid Kavtičnik je osem minut pred koncem tekme malega finala na svetovnem prvenstvu proti Hrvaški obležal na parketu. Odnesli so ga do klopi, prvi pregled reprezentančnega zdravnika Saše Djurića pa ni prinesel nič spodbudnega. Potrdil je sum, da je koleno hudo poškodovano - poškodovan naj bi bil meniskus, strgano eno od kolenskih vezi. Vidu Kavtičniku so koleno povili, med novinarje je prišepal, a s kolajno okoli vratu. "Vesel sem, kljub bolečinam. To, kar nam je uspelo proti Hrvatom, je obraz naše ekipe, naše borbenosti. Tega ne more narediti nobena druga reprezentanca. Vsekakor se kaj takega zgodi zelo redko. Ponosen sem, da sem lahko kapetan takim igralcem. Borili smo se in nismo bili panični niti, ko je bila tekma za veliko ljudi izgubljena. Borili smo se tako, kot smo se že proti Francozom v polfinalu. Enkrat ti uspe, drugič ne. Danes nam je in vsi smo lahko zadovoljni." V boju za bronasto medaljo ste imeli na drugi strani ekipo, ki sodi med velesile v rokometu - Hrvaško. Premagali ste velikana. David proti Goljatu, mali so izkazali svojo veličino. "Veliko je bilo govora o sindromu majhnosti, take reči. Sam v to ne verjamem. So dnevi, ko nam gre, in so drugi, ko ne gre čisto nič. Mi smo bili pogosto v situaciji, ko je bilo treba zmagati. In smo zmagali. Nocoj smo dokazali, da lahko premagamo tudi velike reprezentance - na papirju velike. Sindrom majhnosti smo Slovenci vrgli v koš." To je vaša druga medalja na velikih tekmovanjih. Prvo ste osvojili davnega leta 2004 na evropskem prvenstvu v Ljubljani. Ju lahko primerjate med seboj? "Obe imata enako težo. Na drugo medaljo sem sicer moral čakati trinajst let, sedaj pa upam, da bo naslednja v naši vitrini mnogo prej. Želim si, da bi ostali taka ekipa, kot smo ta čas, in to ne glede na dogodke okoli nas." Medaljo so si zaslužili tudi tisti člani vaše ekipe, s katerimi novinarji običajno ne delamo intervjujev. Ki se ne pojavljajo na igrišču, pa so sestavni del vaše zgodbe