Dejali ste, da države, ki se želijo pokazati kot neprivlačne za migrante, postanejo neprivlačne za vse. Kaj opažate? “Države EU, ki zasegajo denar in nakit, da ljudje s tem plačajo svojo nastanitev ali zapor. Države, ki so znižale raven pravic beguncev do točke, da ti ne morejo preživeti. Države, ki so dejansko za nekatere begunce ukinile pravico do združitve z družino. Države, ki dajo ljudem le začasno mednarodno zaščito, kar poveča negotovost in oteži, da bi razmišljali o svoji prihodnosti v državi, kamor so prišli. Madžarska sistematično zapira ljudi in jih želi sedaj zapirati že na meji. Razmeram, kakršne so v tamkajšnjih taboriščih, nisem bil priča nikjer drugod. Videl sem prosilce za azil, ki so vklenjeni skupaj in se premikajo po dvorišču, kot bi bili najhujši kriminalci. Vse to so ukrepi, ki naj bi delali države manj privlačne, a kažejo le na popolno nerazumevanje, kaj so razlogi, da ljudje bežijo in migrirajo.” Mnogi, še posebno po gospodarski krizi, bodo dejali, da tudi oni plačujejo za socialne pravice – dobijo jih na kredit, kasneje jih morajo vračati, oni ali njihovi dediči. Kako preseči ta prepad v solidarnosti, ki je nastal zaradi nespoštovanja socialnih pravic? “Socialne pravice so se zanemarjale in se zanemarjajo v številnih državah. To ima katastrofalne posledice za ljudi pa tudi za idejo in ideal človekovih pravic. Ljudje so mislili, da so državljanske pravice lahko spoštovane brez socialnoekonomskih pravic. A to ni res. Vse so povezane med sabo. Nevarnost, ki jo moramo preseči, je, da ljudje mislijo, da človekove pravice ne pripadajo njim. Povezujejo jih le z ‘nepopularnimi‘ skupinami – LGBT+ skupnostjo, migranti, Romi … Mislijo si: ‘Če človekove pravice pomenijo to, potem jih ne potrebujem.‘ A tudi njihove potrebe se lahko ubesedijo s človekovimi pravicami: po socialnih storitvah, po pomoči in varnosti. Razvoj naših družb je treba utemeljiti na spoštovanju človekovih pravic vseh. To zavedanje moramo krepiti – jaz, politiki, zagovorniki človek
