Moram priznati, da sem glede izida ameriških predsedniških volitev bolj nervozen kot običajno zaradi slovenskih – celo parlamentarnih, kaj šele predsedniških. En Pahor ali Türk gor ali dol. Trump pa ne. Po brexitu je vse mogoče Upam, da me občutek vara, ampak bojim se, da bo zmagal Trump. Skeptičen sem do anket in projekcij izidov, še bolj pa do prepričevalne učinkovitosti medijev. Resda že dolgo ni bilo tako intrigantno in zabavno brati etabliranih, kvalitetnih medijev kot med to ameriško kampanjo. Toda veliko vprašanje je, ali to bere še dovolj ljudi, da bi vse skupaj imelo odločilen vpliv. Že več kot leto dni spremljam poročila in komentarje ameriških in drugih tujih, celo slovenskih medijev na temo fenomena tega bizarnega, outsiderskega, jazbečarskega pretendenta in pozneje tudi uradnega republikanskega kandidata. Z mešanico nelagodja, zaskrbljenosti in privoščljivosti sem opazoval to samozadovoljno prepričanje tako imenovanega normalnega sveta, da pa mož od Melanije že ne more zmagati. Toda 23. junija se je zgodil brexit. Takrat sem spoznal, da je z dovolj demagogije vse mogoče, pa če se liberalni mediji na glavo postavijo. Trump seveda ni osamljen fenomen. Tudi v Evropi imamo tega političnega populizma več kot dovolj. Tudi v Sloveniji. Postresničnost Živimo v “postfaktični” ali če hočete “postresničnostni”, “postrealni” dobi, ko je korelacija med mnenji in političnimi stališči ljudi – tako politikov kot nas volivcev – in med dejstvi oz. resnico na drugi zreducirana na minimum. Med resnico in med tem, kar si o njej mislimo, ni več konkretne povezave. Mislimo in verjamemo to, kar hočemo misliti in verjeti. Toliko slabše za resnico in dejstva. Tipičen je bil ta teden komentar ekonomista Thomasa Friedmana v New York Timesu. Začel je takole: “To je moja zadnja kolumna pred volitvami, zato bi rad z njo nagovoril ljudi, za katere je najmanj verjetno, da jo bodo prebrali: volivce Donalda Trumpa. Kdo ve? Morda bom imel to srečo, da bodo nekaterim od njih zavili ribe v
