To pomeni, da bodo ukrepi sorazmerni njihovim potrebam, da ohranijo raven dosedanjih pravic, da lahko še vedno hodijo na slovensko stran, šolajo otroke, uveljavljajo svoje pravice tukaj. To veja za vse, ki so se znašli v težjih razmerah, naredili bomo vse, kar je v naši pristojnosti, kajti če tega ne storimo, nismo vredni imena slovenska država, je poudaril Cerar.
Vendar pa je, kot je dodal, to proces, pri katerem je treba najprej natančno videti, kje bo meja, saj se odločba šele prevaja, in doseči da bomo šli v izvršitev skupaj s Hrvaško. “To bo najboljše za ljudi, ker bomo lahko skupaj iskali rešitve v okviru odločbe, ki so najbolj primerne, v naravi, na terenu, pred očmi moramo imeti predvsem človeka, verjamem pa v dialog s Hrvaško,” je povedal Cerar.
Na Razkrižju so celo sprejeli tri sklepe, tamkajšnji župan Stanko Ivanušič se je zavezal, da bo poskušal na drugi strani meje lokalne predstavnike prepričati o nujnosti sprememb meje, da bi lahko o tem skupaj prepričevali Zagreb. Cerar se je zavezal, da bo vlada storila vse, da bodo lahko ljudje, ki so ostali zunaj Slovenije, živeli normalno, navsezadnje tudi s selitvijo v domovino, ter da bodo imeli prizadeti prebivalci vse možnosti, da svoje težave, pripombe in predloge predstavijo predstavnikom države.
Cerar je prebivalcem ob meji še povedal, da je prišel k njim, ker razume stisko, v kateri so se znašli, vendar pa mora Slovenija odločitev arbitražnega sodišča spoštovati. Dokončna izvršitev odločitve bo možna le v sodelovanju obeh držav, pri tem moramo biti potrpežljiv in se vzdržati dejanj, ki bi lahko pomenila kakšno provokacijo, verjame pa v dobre rešitve, je povedal Cerar in pozval k strpnemu dialogu.
V imenu Razkrižanov je 26-letno trpljenje zaradi meje oziroma križev pot, kot ga je imenovala, predstavila Cvetka Mesarič, ki z družino živi med mejnima prehodoma oziroma v zaporu, kot je dejala, saj so bile ponoči zapornice zaprte. V enakem položaju so še tri družine, na prošnje, ki jih pišejo od leta 1991 pa odgovorov ni dobila. Čeprav so slovenski državljani, z možem sta učitelja na razkriški šoli, so hoteli njene otroke vpisati v hrvaško šolo.
Mesaričeva je Cerarja opozorila, da so bili ljudje ob meji izigrani, saj je bila naloga haaškega sodišča, da določa mejo tudi po načelu pravičnosti in dobrososedskih odnosov le v Piranskem zalivu, ne pa tudi na kopenski meji. Vprašala ga je tudi, ali ji upa obljubiti poseben zakon o dodatni korekciji meje.
Cerar je priznal, da so na kopnem arbitri res odločali le na podlagi mednarodnega prava in dodal, da je na to tudi sam opozarjal, vendar pa zdaj ni mogoče sprejeti novega zakona, možno je le v okviru sporazuma s Hrvaško oceniti, kako mejno črto razlagati v naravi.
Cerar je še poudaril, da je nad parlamentom mednarodno pravo, ki sta se mu zavezali obe državi, zato ga je treba spoštovati in izhajati iz njega.
Zelo razočarani so tudi na Hotizi in prepričani, da je tako stanje nevzdržno, nepraktično in bo povzročalo težave. Gre predvsem za visokovodne nasipe ob Muri, za betonarno, zemljišča, daljnovod, nogometno igrišče na Kapci in rodovitno zemljo, ki so ostali na Hrvaškem.
Veliko bolj zadovoljen pa je bil Cerar v zaselku Mirišče. “Še posebej sem vesel, da so ljudje tukaj zdaj bolj sproščeni, končno mirni, da bodo dokončno živeli v Sloveniji. In to je eden od dokazov, kako pomembno je, da imamo sporazum, kajti enkrat za vselej moramo v prihodnjih mesecih določiti to mejo, da bodo ljudje na obeh straneh meje vedeli, pri čem so,” je še povedal.
Mirišče je arbitražno sodišče prisodilo Sloveniji, pri Hotizi in Razkrižju pa je na veliko razočaranje domačinov katastrska meja postala državna, čeprav je ponekod povsem neživljenjska, saj poteka po dvoriščih in celo skozi hiše, ali pa povsem zapre dostop do domačij.
