Zgodba Mire Gradišnik iz Lenarta, ki še zmeraj ni našla koga, ki bi po njenem pokojnem možu prevzel delavnico za opravljanje čevljarskega poklica, je razkrila, da v Slovenskih goricah te obrti skorajda ni več. Tudi sicer je čevljarjev pri nas vse manj. “Ne razumem, zakaj se nihče ne ojunači zanjo. Kličejo in se zanimajo le za stroje. Počakala bom še kakšna dva meseca, potem jih bom prodala. Sem so čevlje nosili na popravilo iz zelo velikega okoliša. Če se mladi ne bodo priučili tega poklica, bo izumrl, kadra, ki bi to znal, tudi skoraj več ni,” še pravi Gradišnikova, ki jo žalosti tudi odnos ljudi, ki ne pridejo po popravljeno obutev v delavnico. Tudi drugih obrtnikov ni “Obrtniški poklici, na primer urar, čevljar, klobučar, tapetnik, graver in podobni, so tudi po našem opažanju tik pred izumrtjem. Med našimi prioritetnimi nalogami je zato poiskati načine, da bi ohranili te delavnice,” pravi Leonida Polajnar, direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Maribor. Pravkar delajo na projektu za lažji prenos lastništva oziroma prodaje družinskih podjetij, v katerih ni naslednikov. “Verjamem, da nam bo tudi s takšnimi projekti in sodelovanjem akterjev iz širše regije uspelo ohraniti poklice, ki so vitalnega pomena za kvalitetno življenje naših someščanov in prebivalcev Štajerske,” še pravi. V krovni obrtni zbornici (OZS) pa so povedali, da so čevljarji v Sloveniji združeni v sekciji predelovalcev kož, kjer pa imajo zabeleženih le 21 članov, ki imajo registrirano popravilo obutve, in 19 članov z registrirano izdelavo čevljev. Skupaj torej 40. Iz Maribora jih je pet, v Šentjurju, Rušah, Črenšovcih je po ena čevljarska delavnica, kjer popravljajo obutev. Na Ptuju, v Lovrencu na Pohorju in Slovenskih Konijcah so obrti, kjer tudi izdelujejo čevlje, še poročajo iz OZS. A če ima podjetje registrirano drugo dejavnost kot glavno (denimo šivanje usnjenih oblačil in ne popravila čevljev), ga evidenca čevljarjev ne zazna, poleg tega je članstvo v zbornici prostovoljno. Le dopolnj
