Dobrih 5000, 6000 naj bi se jih trlo v soboto, v nedeljo kakšen manj. Ja, kdor bi si rad v živo ogledal tekmo smučarskih skokov svetovnega pokala, pa ga od planiškega praznika odvrača nora gneča, bo našel na Ljubnem ljubi mir. Tak družinski. Kjer mlajša hči ob ograji slovenske orlice cuka za peresa, da bi dobila selfi in avtogram, sinček pa se na mini skakalnici spušča po navodilih nekdanjega svetovnega prvaka Francija Petka. "Ni težko privabiti otrok. Šport je zanimiv, izziv se jim je preizkusiti ... Mnogi so celo nestrpni, da pridejo do opreme. No, ko stopijo na vrh skakalnice, pa nastane komu cmok v grlu," se zasmeji nekdanji as, ki je vodja otroškega programa Mini Planica. Za članarino - runda Nedaleč stran stoji stojnica z navijaškimi artikli. Za njo pa Marjetka Novak, prodajalka, ki skrbi za oskrbovanje navijačev z opremo na vseh večjih zimskih športnih prireditvah po Sloveniji - od Zlate lisice, Pokljuke do Planice. "Prodaja gre kar dobro. Za med gredo zastave, tudi izdelki, narejeni posebej za Ljubno, in izdelki skakalne reprezentance." S prireditvijo na Ljubnem je zadovoljna, ugotavlja, da je tu vedno več ljudi. V nasprotju z Zlato lisico: "Ljubno napreduje, Lisica stagnira. Ne vem, kaj se je zgodilo tam z vami, Mariborčani. Morda jih je bilo nazadnje, v soboto, na slovesu Tine Maze, še nekaj. Nedelja pa je bila katastrofa." Skušam braniti mariborsko čast, ugovarjam, da nas je Štajerce kriza udarila po žepih. Pa mi ne uspe: "Saj ni treba kaj kupiti pri meni, gledat pa ja lahko pridete." Ni pa zaradi več gledalcev tudi večja prodaja na Ljubnem: "Ker se sem vračajo vedno isti. To je pač krajevni praznik." Zato so nekatere zadeve tudi organizirane bolj po domače, luštkano prvinsko. Novinarsko akreditacijo je treba prevzeti v gostilni, varnostnik se z domačini druži ob žaru, na parkirišča v bližini skakalnic lahko pozabiš, blata je za izvoz, glasbeni repertoar iz zvočnikov seže le prek južne meje, kar ob ograji pa je pločevinka piva enako pogost navijaški pripo