Kategorija: Kolumne Mon, 08 Jan 2018 14:00:00 +0100 Verjetno mi ni treba polagati računov, zakaj sem in tja posedim v lokalu. Ker jih pošteno plačam. Onega dne se namenim okrepčati v bufetu recimo temu najboljšega soseda. Lastnik, najemnik, je zadnje mesece nov. Oblečeno ima črno majico z ogromnim rumenim smejkotom, veseljak. Čakajoč na tekočino nimam drugega početi, kot da razmišljam. Kako je mogoče z bifejskim biznisom preživeti. Pa ima možak sila izostren vid, morda kak drug čut in, sama sva v pajzelčku, mi prebere misli in me vpraša: »Kako pa kaj posel?« Ne razumem vprašanja in mu to razumljivo odvrnem. Dočrkovno ponovi rastočo stavčno intonacijo, pa ga le pozovem, kaj s tem natanko misli. In potem zaslišim: »Ja, a niste dimnikar?«Si predstavljate, na glavi sem imel povišano črno kapico, črno uokvirjena očala, črne podočnjake, črno bundo, črne dolge ...