Tajski kralj Rama IX. je mrtev. Kralj je mrtev, naj živi kralj. Tako bi izzvenele besede v angleškem kraljestvu ob smrti monarha. Na Tajskem bi bili takšni vzkliki neokusni. To je potrdil tudi 64-letni prestolonaslednik princ Vajiralongkorn, ki je jasno povedal, da se ta hip vzdržuje nasledstva in se posveti pogrebnim svečanostim za preminulim očetom. Smrt 88-letnega Bhumibola Aduladeja ja bila dolgo pričakovana novica. Res pa je, da o njej Tajci niso želeli razmišljati. 70-desetletna vladavina je iz mladega v Švici odraščajočega princa naredila karizmatičnega vodjo v polbožansko osebnost. Prezgodaj je, da bi ocenjevali realno vlogo monarha, ki je na eni strani ljubil jazz in fotografijo, se ukvarjal z melioracijskimi projekti svoje dežele, na drugi se spretno izogibal vsem političnim napadom nasprotnikov in postal eden najbogatejših kraljev na svetu. Vsekakor se zdi primerjava tajskega monarha z vlogo Tita v Jugoslaviji primerna. Ponuja nam izzivalno primerjavo, prispodobo vladarjev, ki vsak iz svojega ideološkega kota želita in delujeta v dobro svojih ljudi in dežele. Trenutna situacija je na Tajskem povsem drugačna, kot je bila v Jugoslaviji ob Titovi smrti. Proces demokratizacije, ki je zajel Tajsko pred ustoličenjem kralja, je že dodobra razporedil politične karte v prid parlamentarni demokraciji, kar se ni zgodilo v Jugoslaviji, kljub načelni vlogi parlamenta in partije. Vojska drži na Tajskem vse vzvode oblasti krepko v rokah in zdi se, da se trezno zaveda kritičnosti trenutka kraljeve smrti. Poteze, ki jih vleče vojaška hunta, od leta 2014 na oblasti, dajejo slutiti, da nadaljujejo koncept preminulega monarha, to je, da ohranjajo suverenost tajskih meja in njene ekonomije. Zavedajo so apetitov notranjih in zunanjih sil, ki jih mika zavidljiv razvoj te južnoazijske 64-milijonske dežele ter njena geopolitično lokacija. Če je bila vojaška hunta deležna v zadnjih mesecih kritike opozicije in glasov mednarodne javnosti, predvsem iz ameriške smeri, je odhod kr