Edita Lindner iz Žibercev v občini Apače pravi, da je tam že vse svoje življenje - preselila se je le iz ene hiše v sosednjo in nato še v tretjo. "Dve leti sem sicer živela tudi v Ljubljani, a prvo leto je bilo grozno, ker nisem mogla govoriti ljubljansko, enostavno nisem mogla, oni pa mene niso razumeli. Potem sem se pa nekako navadila." V Ljubljano je Edita, ki se je takrat še pisala Korunič, odšla po ekonomski srednji šoli, ki jo je končala v Mariboru. "Po osnovni šoli sem sicer želela iti v srednjo tekstilno, a so mi vsi govorili, da se predobro učim pa da sem sposobna več … in sem šla v ekonomsko, ki so jo takrat predstavljali kot pot do poklica prihodnosti." Se pa, pravi, že svojega otroštva spomni kot ustvarjalnega, saj je vedno nekaj nastajalo - ali iz papirja ali iz česa drugega; njeno ustvarjanje ni bilo nujno povezano s šivanjem. "Imeli smo star, res star šivalni stroj, še tistega, ki je bil v omari. Šivala sta mama in brat. Mama je hodila na šiviljski tečaj, jaz do šivalnega stroja takrat še sploh nisem prišla, sem pa njiju opazovala. Sama sebi sem šivala na roko, podaljševala sem si hlačnice in rokave. A do stroja mi niso pustili takrat, šivala sem kar ‘peš‘." Iz Ljubljane, kamor je šla študirat, je pobegnila nazaj domov in tukaj spoznala moža, ki je iz Sladkega Vrha. In takrat se je šivanje, a ne več na roko, ampak s šivalnim strojem, spet pojavilo v njenem življenju: "Moja tašča, ki je zelo kreativna, tudi šiva, in lepega dne rečem, da bi tudi sama poizkusila. Tako sva enkrat krilo zašili skupaj, tašča me je vodila, jaz sem šivala. In to je bil moj prvi stik s pravim krojem in pravim šivalnim strojem." Medtem je Edita postala mama, prvič sinu, čez dve leti še hčerki. In ko je dobila drugega otroka, je - končno! - začela šivati. Najprej seveda zase oziroma za svoja otroka. "Najbolj me je jezilo, da nisi nikjer mogel dobiti samo spodnjih delov trenirk, pa sem jih sama zašila. In ko sem enkrat videla ‘entlarico‘, je bila to spet ljubezen na prvi pogled i